ROŽA METAMORFOZE – 3. cvet spoznanja: preživeto naj umre

ROŽA METAMORFOZE – 3. cvet spoznanja: preživeto naj umre


MEFI:
Sedaj bomo lovili ribe ! Poglej kakšna dobra vaba !
( na trnku je pritrjena roža marjetica )

DARWIN: (kihne )
Spravi to s poti! Sem alergičen na marjetice !

PESIMIST:
Lahko je še nahod ali pa Seksus v nosek vrta.

MEFI:
Folk, jaz vam pravim, ta vaba bo vžgala!

PESIMIST:
Ljubezen?
Daj no daj, saj nismo v srednjem veku, zaboga !

MEFI:
Ne spomnim se kdaj in zakaj, toda vem,
da se je to že nekoč zgodilo.
Stalo je mesto in v njem je živela
deklica z imenom Marjetica.

Nekega dne je vzcvetela ljubezen in ni več ovenela.
Odtrgala je rožico marjetico in si šepetala:
Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ...
in na koncu: ljubi me!

Srčece ji je poskočilo od veselja
in odšla je z njim v neznano. Potem se je postarala in umrla
- umrla in ni umrla.
(glasbeni vložek, igralci lovijo ribe med gledalci, možni razni vzkliki )

VSI:
Zdaj je riba umrla.
Zapustila je lepi ribji dom.
Dostojno jo moramo pokopati - z vsemi častmi tega sveta.

MEFI:
Govor!

PESIMIST:
Govor!

MEFI in PESIMIST:
We want speach!

DARWIN:
Ostarela Marjetica je stala na umazanem pločniku
in dvigovala pogled po ozkem životcu
cerkvenega stolpa do zarjavele ure.
Mislila si je: » Stojim na tem bedastem trotoarju in buljim tjavdan.
Zdi se mi kot, da nekaj čakam «.

Bila je kot vse druge starke, vsakdanja.
Oko mimoidočih se ni za dolgo ustavilo na njej.
Z bledo koščeno roko si je pomagala zravnati hrbet
in gledala za ptico, ki se je hipno odtrgala
od sivega zvonika in zaplavala pod nebo.

Zatem je zopet ponižala glavo in betežno telesce
skrčila v majhno grbo, napravila korak ali dva
in se uzrla v majceni dežni odplaki.
Na motnem nalivku čez zguljen asfalt
je plaval zguban obraz.
Pomislila je: » Stopiti v lužo?« .
Nenadni orkan valovanja je razoral kožo.
» Blazno !«

Njeno lice je še bolj ostarelo,
potonilo v puste oblake in nazadnje izginilo –
počasi, z negotovimi koraki, je nadaljevala pot proti domu.

Tema se je lagodno razlivala po razpokanem zidovju hiš.
Starka ni bila več pozorna na okolico, raje se je še močneje stisnila vase.
Misli so ji sledile kot lačni psi:
» Lačne so !« je pomislila.
Grizle so nenasitno.
Prehitevale, nato pa zopet žrle v zavest:
» ... Trepetlika ... Blisk - morda se utrnila zvezda v duši ...
Strašno!
Lizala bi kakor otrok majhno liziko. Neprestano. V levem žepu,
čvrsto na dnu.
Rdeča, kot da bi lizala svojo kri in svoje življenje!...
Nora misel. Pretrese vso bitnost - do fundamenta … Ajezu !? … ».

Prišla je domov. Hkrati nizanje stopnic, harmonija trdote in praznine.
Osamljeni žulji solirajo v meso, dolgotrajno,
nakar hreščanje vrat, prižiganje znanih vonjav.
Poplava pritajene toplote. Kričanje dotikov. Kar tesnobno.

Kot stvarjenje v pričakovanju: iz prepletenega časovja krcne
kaj-vem-kako neslišna eksplozija.
Kaos skelečih občutkov.
Malo sonce v žarnici - v otožnih očeh rojena dva svetleča planetka ....

Potem tiha inercija, kot ponavadi:
brezkončno pobiranje drobtinic s krožnika.
Vedno skromna večerja.
Tokrat je bila zadnja ....

PESIMIST:
V vrsto! Salutiraj !
Polni flinto ! Salvo ! …
Smrt naše drage osebe počastimo z minuto molka ...