Ko jesenski dež ne pusti spati
Po živem steklu počasi polzijo
žgoče solze pozabe spominov.
Predrzno zarežejo brazde v srž surovine,
ki so nekoč bile sanj pajčevine.
Je mogoče, da stokajo zunaj vetrovi
in jesenski dež jih ne more izprati?
Stoletni gozdovi zaman tam šumijo,
deroče reke se v brezna zgubijo.
Le spusti safir se po soju svetilke,
zdaj je čas, da priznaš si poraz!
Spremeni se v mehko rosalko,
grenka solza ne bo več bolečina.