Li Tai Po
Pred mnogimi leti sva stala,
vsak na drugem bregu
rumene reke Jangce,
tam kjer ta počasna kača velikanka
začenja širiti svoje roževinasto ustje,
prav tako kot močvirska ptica
razpne svoja resasta krila,
da poleti v neskončni ocean modrine.
Takrat je bila to le slutnja
o obstoju toka poezije,
ki povezuje najini duši,
razodela se je kot nežen poletni vetrič,
ki zaziblje omame željnega
v prijeten popoldanski spanec.
Zdaj ti lahko povem,
kako se je najina zgodba
začela dogajati pri meni:
Bilo mi je komaj sedem let,
ko so pokazale mojo usodo
okamenele zvezde,
ki jih je z neba sklatil
ponoreli veliki zmaj,
kot zvezda se je utrnila moja usoda-
kot obred dušnih plamenčkov.
Ta zvezda me je bila skoraj ubila,
iz velikega kraterja se je še dolgo kadilo.
Nakoncu je ostal le še kup
sajasto črne skorje iz ohlajene magme,
ki se je napokal in končno razpolovil –
v sredini je sijal prekrasen kristal.
Ko mi je bilo štirinajst let
mi je oče naredil ladjico.
Na njej se je šopirila miniaturna pagoda
bogato okrašena s pisanimi ornamenti.
Plamen dišeče svečke
je osvetljeval stene svetišča.
Tam sem položil pergament
s svojimi prvimi pesmimi.
Ko sem malo barko lampionček
položil na rahlo zvalovano vodo
sem zaprl oči
in zaprosil vetrove
naj sprostijo vodni vrtinec,
ki bi ponesel ladjico
z mojim plamenčkom
do drugega brega svete reke.
Mojo ladjico si našla ti,
v njej je bil moj dar,
žareči kristal,
ki ti je vsa ta leta
osvetljeval pot
do mene.
Do tega srečnega dneva
sem napisal več kot tisoč pesmi,
in vmes svoj dvom namakal v vinu,
da sem lahko preživel žgoče bolečine,
ki jih je izžigalo moje hrepenenje po tebi.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
