Objeta

Zopet tukaj
kot da nisem odšla.
Kot da nepremično sedim...
že vse svoje življenje.

Razmetana soba.
Suhe rože- pozabim.
Suha usta- vzamem labelo in jih namažem.
Prazno srce
oči zazrte v daljavo-
kaj naj z njimi?
Ti prideš,
me objameš- zopet greš.
Ostanejo oči zazrte v neznano.

Misel obstane, se umiri.
Noče iskati tvojih solz, pomešanih z mojimi.
Ne da se jih ločiti.
Nočem jih ločiti.
Naj mi ležita tukaj na dlani,
bisera,
enega dam tebi,
drugega pusti meni,
da ga objamem,
prebodem,
ovijem okoli vratu.

Da, unikat je.
Unikat, stkan v noči strahov, bolečine-
veš, kako velika krila lahko ima tema?

"Saj nisem misel,
da bi tkala tvoja dejanja.
In nisem nasmeh,
da bi počivala na tvojih ustnicah"


Zmogla sva
Objeta