Pletena noč, obrobljena s samoto.
Pogrnjen prt. Gori na mizi sveča.
Zbledena senca v tihožitju speča.
Odgrnjen molk zavija se v goloto.
Nemir besedam srka vso toploto.
Ihtenje razgali njih hladna pleča.
Prezir ji ne pusti, da pesem tleča
drhtenje spremeni v ognjeno gmoto.
Visim brezbrižno na vešalih dneva,
bingljam nalahno v sapici trenutka.
Živim neslišno, krik pa v meni zeva.
Cingljam v tej mrtvi pesmi brez osnutka.
Bledim v teh tankih verzih brez odmeva.
Strgljam črnino s hladnega občutka.