SPROSTRTO ČEZ SEBE

SPROSTRTO ČEZ SEBE

Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
prebujen z jato črnih vran,
tesnobno razpoznaven
v približevanju,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest -
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu...

Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera -
ponarejeno pozlačenega;
jutra globijo
stopinje tistih korakov,
vsebolj oddaljenih,
zaznamovanih kot rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.

Milena Sušnik Falle
(pesniška zbirka Tempus fugit (Čas beži)


NEKDO, KI VEČ GA NI

Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.

Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo;
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.

Milena Sušnik Falle
(pesniška zbirka Tempus fugit - Čas beži)