Prelomljeni ljubimci

Ulice dišijo po
opranih sanjah
in po njih
odmeva stari
napev, ki poje
o prelomljenih ljubimcih.

Nikoli mi niso
povedali, da zna
premočna ljubezen
tako prekleto
boleti in skeleti.
Umreti?

Toliko črnih besed
in pozabljene
filozofije, ki je
že zdavnaj
prestopila zdrave
meje dobrega okusa.

Vzela bi radirko
in izbrisala
neizbrisna dejstva,
ki bi poenostavila
bit in bivanje.

Gledam v tla
in mislim na nič.
Ti poleg mene,
a daleč stran.

Žalostni so ti
koraki premočne sreče.
In patetična
vsebina mojih solz.

Daj mi ključe
od srca, da se zaklenem vanj
in minem.

Me veseli, da je Mojca le začela objavljati tudi tukaj

Le napiši še kaj, Maticko rad bere

PS: Se še spovneš, kje sem te spoznal?

AVTOBUS - STIČNA, katerega leta? Jeseni 2004?

Glede pisanja - malo sem še sramežljiva. V bistvu sem vedno sramežljiva, ko pride do moje poezije.

Drugače pa seveda se spomnem kje sva se spoznala. Samo leta se pa RES ne spomnem, veš?

Jaz sem bil prvi letnik, ti pa OŠ

Le pogumno