Koraki pričakovanega odmevavajo
v bitju čakajoče.
Nerojeno srce bije v okrilju varnosti
toplega svežega tkiva.
Veter prebuja oblake,
drevesa so bele neveste,
ki bodo jeseni plodile.
Med njimi sedi čakajoča.
Pričakovani pride,
a ostane nedočakan.
Njegove besede zvežejo
vetru roke,
oblaki popadajo v luže.
Priznanje pretekle laži
zahteva žrtve.
Zaradi tiste laži, takrat,
nerojenega srca ni več.
(iz mojega arhiva, 14. maj, 1993)