I. Poglavje - MALO MESTO

3. spev
Ni seglo mesto do oblakov,
zato ne ve za svojo majhnost.

Beži le mimo hitrih vlakov,
ki so namenjeni naravnost,
okoli pa je polžje zvito
in svojo zgolj časti bizarnost.
Kaj žene ga, ostaja skrito.
Globoko v nedrih žre ostriga
resnico zadnjikrat ubito.
S pečatom je zaprta knjiga,
ki pravi, da je čas porabljen
( oznanja, da bo biser figa ).

Čuvaj prehodov, tega vajen,
do jutra ovohava sence.
Pohlevni kerber neomajen
ločuje nageljne za vence
od rož rdečih za ljubezen.
Ima še druge kompetence.
Recimo: da spozna prikazen,
lepò napravljeno v človeka,
ji vzame dih ( naj gvant je prazen,
naj duša spet se opoteka ),
sicer pa drema, šteje kamne,
ki jih odlaga temna reka.

4. spev

Pan tone v sanje bolj omamne,
kjer leze sedem kačjih mrazov
med bedra deklice brez sramne.
Tak greh je lep in ni dokazov,
kot tudi ni v tem mestu padlem
ohranjenih sledov porazov.

Čez dan devica spet je v belem,
kot zlati zob blešči kokarda,
med lajež psov na trgu Djelem
odpira vrata slavna čarda.
Takoj se zmeša vino z vodo,
diši med prdci vohka narda,
svojat ima se za gospodo
( a manj iz tega se izcimi
kot v nočno nakaplja posodo ).

5. spev

Bolj vidne so sledi pozimi
in kaka se na lepem neha.
Tedaj le srh vrši med njimi,
vse dol tišči cerkvena streha.
Straší jih ta kar čudna misel,
da terja božji linč pregreha.
( Zatò naj človek bi obvisel?
Živel brez ćefa in nirvane,
ker to ima nek višji smisel? )

Le redki, ki so bele vrane,
vedo, da Bog je prostodušen
in nima časa za farane.
Ni norma mu vsak les odrešen.
( Nadležni so lizuni v raju,
kak mežnar star hudo je smešen,
zgubljen v nebeškem vsem sijaju.
Še nune niso, kar se zdijo.
Navidez pasje po značaju
so svojeglave in težijo. )

6. spev

A mesto skozi čas minljivi
drsi prav v tisto dimenzijo,
kjer mrtvi so po svoje živi
in živi polni čudnih smrti.
Zavistni, besni, prepirljivi,
še česa lačni, z nečim strti,
se plazijo po skritih mestih,
v ta mimobežni svet zazrti.