PROLOG

1. spev

Dol lega noč, kot da bo večna
in Bog bo vzel nazaj svetlobo,
ki biva med ljudmi nesrečna,
ker vnanjo le živi podobo.
Ne more priti v njih, ko spijo
in se meso spreminja v gobo
( v povsem brezkrvno letargijo ).

Le redke duše so nemirne
in v nočnem vetru kje lebdijo,
želeč si spet v daljave širne.
Še manj je takih, ki priznale
bi grehe smrtne in izvirne,
se vsaj človeško pokesale.
Zato je néptunska noč blatna,
povsod je brozga brez obale,
vsa jadra so le prazna platna,
in mreže redki sanjelovci
( ujeta sanja pa samotna ).

2. spev

Nihče ne vztraja več med pevci.
Nihče ne vzklika mu Imena.
Brez epov žrtve so in klavci.
Brez himne je ponos plemena,
ki kakor čreda se potika,
ko čas ga spravi na kolena.

Pa vendar je še ena slika:
On zadnjič se ozira z roba
in Ona je v dosegu krika.
Razprejo usta se brezzoba
in glas iz kapljic se sestavlja,
kot Orfej spet bi vstal iz groba.
V resnici pa se le ponavlja
milijonkrat izrečena rima
( začetek novega poglavja )…