Za šipo, kjer ni več izložbe,
še vidim kdaj tvojo podobo.
In ptice, ki letajo v paru,
še kukajo v najino sobo.
Nad strehami starega mesta
nebo je prepolno spominov.
In v parku, ki čaka še nate,
razcveta bel grm se jasminov.
Ta klop pa je ladja brez jadra,
ki pluje le z letnimi časi.
Novice mi veter prinaša
in vse se dogaja počasi.
Kot nove zastave ljubezni,
se deklicam vijejo krila,
le tvojih ne slišim korakov,
še sled se je zdavnaj zgubila.
Ker najin se dinar za srečo
ni v ribico zlato spremenil,
ostala za zmeraj je želja,
ki čas jo bo nekam zaklenil.
Še tisoč je zgodb, ki samotne
tu tiho med nami živijo –
bojijo se cest in peronov,
ko zdavnaj že več ne bolijo.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
