običajno potujem tja v nasprotni smeri,
a tokrat mi urin kazalec nekako ni teknil:
kozarec piva je namreč drhtel kot urin.
za nameček sem se uštel še pri litrih refoška,
in nekje na nekem izjemnem pesniškem dogodku
je moji kolauti dokončno crknil dotrajan motor.
otovorjen z intenzivno pijansko nečimrnostjo
sem peš prestopil veličasten prag nezaslišanega,
kajti moje svetobolje je zahtevalo svoje:
vsaj v troje!
refošk mi je lizal kri in nekaj naslednjih milj
sem jezdil na tilniku gospoda ferija lainščka.
štel sem sive dlake na njegovem mogočnem zatilju
in se spraševal, če ima dobljen seštevek
sploh kaj opraviti s petelinjim zajtrkom.
nato se je zgodil prvi od naslednjih čudežev:
feri se je spremenil v slonokoščenega laboda,
ki sem ga z eno svojih močnejših metafor
trdno privezal za njegov neukrotljivi rep.
luna je postajala ščip in se skušala (sveže oprana)
obesiti na slane trepalnice silve langenfus,
ki pa tokrat nikakor ni bila na poti v graceland,
saj najbrž ni laboda, ki bi jo zmogel za vedno odnesti tja.
tako sem sameval nekje na obrobju celjske noči,
jaz sam, opotekajoči se pamž, boem, poscana regratova lučka,
dokler me ni vase potegnila nova porcija dogodkov.
adi smolar je postal don kihot in skušal (na skrivaj)
zapeljati samega sebe čez tisto temno, nevidno mejo,
ki loči kantavtorje od ljubiteljev rajskih ptic.
odpustil sem mu vnaprej in to sem kasneje obžaloval.
naslednji čudeži me niso več pretirano zanimali:
z mogočnim curkom sem poscal vrata v (hotel) evropo,
in začutil v temi za očmi tisto značilno ščemenje,
zaradi katerega me imajo premalo načitani ljudje
za enega od večjih še živečih slovenskih pesnikov.
v graceland sem prijezdil malodane ob svitu,
v spominu pa mi je ostal utrujen pogled taksista,
s katerim sem si še cel naslednji dan do večera
mazal otekle in zaprašene popotniške veke.