Vse najino

Jočem.

Drugače kot kdajkoli poprej.

Čutim!

Čutim nikoli prej čuteno.

Njen sem.

In vdahnil svež sem veter
njenih ust,
ki zavel je preko planjav
njenega telesa,
čudovitega kot najlepša pokrajina,
kdajkoli videna na tem svetu.

In jaz ne samo,
da jo vidim.

V planjavah pokrajine
tekam kot otrok
po trati njene ljubezni.

Kot otrok,
ki s iskrenim veseljem
lovi metulje preko cvetov
njene strasti.

In dala mi je sonce s svojimi
anglelsko lepimi očmi.

Očmi, ki vidijo toliko več
kot kaže svet!

Neverjetno je storila,
v mojih mislih je zbudila
nikdar spečo željo
na nikdar obstoječi
postelji ljubezni.

In nič je potegnila
mojo bedno dušo,
v celoti nevredno
dotika njenih rok,
ter si jo nesla k prsim.

K svojemu srcu jo je položila,
da sem slišal bitje njene avre.

In ni sijala kot sonce.

Brez sonca in dežja
širila sij ljubezni
je kot neskončna mavrica
preko telesa svoje pokrajine.

In ne zaveda se,
da vsak šopek,
ki ji ga prinesem
v svoji iskreni ljubezni,
naberem na njenih planjavah
večne ljubezni.

Tako ji samo dajem
že laščeno.

A vendar nikoli prej
lepše ter z večjo ljubeznijo
kot sedaj.

Ljubim te
kot sonce ljubi luno,
s katero se vsako jutro ter večer
ljubi v svetel dan
ter temno noč!