Pesem vdanosti

Nebo v daljavi je bobnelo,
kot da se človeštva
oteti končno je hotelo.
Vršalo je v vrtincih dni,
tvoji so lasje z nežnim vetrom
vabljivo zaplesali v sončen sij.

Ob reki sva sedela,
predana v mirno večnost
v tišini najinih teles sva štela
vdihe in izdihe, bitje žil
in reka je z gladino svojo
z valovi ob kamnitem toku pela.

Zaprla sva praznino med očmi,
bleščala se lepota tvojega sijaja
je na vekah vdanega srca,
ko le bi vedela, predraga,
da ob tebi so trenutki žive sanje,
strastna noč brez ur in sna!

Začela reka je bobneti,
v srcu tiha kri je završala,
z vetrom med sprehodom
je v ljubezni v strast kapljala!

Ni ga dneva brez noči,
noč brez dneva temna ni
in verjemi,
da prekletstvo mojih dni
je življenje brez pogleda tvojega!

S srcem sem prisegel,
da obdržal tebe bom ob sebi,
v objemu srce ti varoval,
vedi, moja ljubljena,
v boju zate kri bom dal!

Le da tebe bom ob sebi
v ljubljenju strasti držal!

Ljudje so slepo se iskali,
jaz tebe k sebi sem držal.
Moment trenutkov zlitih v srce,
obnemelo v tvojo sem lepoto zrl,
tvoje sem besede s srcem žrl,
nalival tebi sem ljubezen v srce;
najlepša mojih sanj, večno ljubim te!

Prezrta bolečina mrtvih dni
odšla v tišini je v pozabo,
čutil sem le svojo vdanost, strast,
hočem te čutiti in ljubiti,
poljubov tvojega telesa piti strast!

Ni bilo ljudi okoli naju,
ves so svet bile le tvoje oči,
vso vesolje je objelo te v telo
in bil je tvoj obraz
čudovitost galaksije pletene z lepoto,
ki se med zvezdami dotikov vije!

In ni bil konec v noči,
še naprej so klane bitke
mučnih dni brez tebe,
a vedi v večnost dni,
da ob tebi bi ljubezen pil,
bom danes z demoni in zvermi
zate in za naju bitke bíl!