Dotik zvezd

Nisem jaz več jaz,
postal sem midva!
Prirasel sem obstoj k obstoju,
pripoljubil sem na tvojo kožo
že nešteto podpisov svoje ljubezni.

Dejala si enkrat;
"Veš, želim se dotakniti zvezd."
Toda dovoli mi, da te opišem.
Krila imaš, perjanica oboda plapolanja
so peresa sončnozlatih žarkov,
v očeh modrina globokih oceanov,
z viharji najine strasti je prepletena,
v erotiko hotenja si telo zavila,
pod svoj pogled si sebe skrila,
a kljub dejstvu ženska lepša od lepote
srce si v mojo dlan podala,
svojega sem tebi dal; z dlanjo si ga shranila.

Veš, ko si dejala,
da bi zvezde z dotikom
temni noči v dan speljala,
si pozabila, nekdaj v večnosti
si njihov sij že vila,
pozabila si, da si nekdaj
že mejo njihovega sija prehodila,
nad njimi najsvetlejše siješ,
toda nisi hladna mesečina,
si ljubezen tihih misli,
ki so brez tvojega dotika
le skeleča hrepenenja bolečina!

Spomni se, kar si v pozabi omahnila,
ko naslednjič svoje boš telo
k tlom prehojenih poti sklonila,
da po zvezdah nežno stopaš,
odkar nad njimi si ljubezen poljubila,
takrat, ko znova mene boš ljubila,
lepote svoje angel, podaj mi dlan,
da boš dejala; "Veš, sva zvezd se dotaknila!"