...zasanjane spominčice v travi. Prepevajo tiho tožbo svoj'ga vel'ga lica...
Čustvo se razlije preko orošenih misli. Zavito v hrepenenje. Ki vedno stopa korak spredaj...
Na večnem lovu za toplino sem se prehladila. Zato zdaj sedim tu, zavita v spominčice. In v šal želja in sanj. In glej ga zlomka: čeprav vem, da ''vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden...,'' (S. Quasimodo), si vendar želim, da bi bil tu, z menoj...
Počasi dojemam, da je bližina lahko tudi oddaljena, da SO dotiki brez kože, da je utrip srca vsepovsod...
Odhajam. S polnim naročjem nečesa, čemur ne vem imena.
(junij, 2008)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
