Valentinovo 1998

Ko sem spoznala,
da ne moreva biti skupaj,
vsaj zdaj ne, najverjetneje pa kar nikoli,
se je v meni neko sonce dotaknilo gore.

To sonce zdaj zahaja. Kar kmalu bo zašlo.
Strah me je, da nikdar več ne vzide.
Da nad najinim bo mestom od zdaj za vedno noč.

V mislih vem, da najina ljubezen je iluzija,
realnost je ljubezen moja le - do tebe.
Tvoje do mene nikdar ni bilo.
A če - zašla je kakor tisto sonce.

Bojim se, da sem
le še ena ujetnica iluzij.
Da sem le še ena sužnja srca,
ki je na koncu koncev zgolj
notranji organ.
A ker je vitalnega pomena,
se mi včasih zdi,
da bom kar umrla.

A drugič spet, veš, še so taki časi,
te v mojih mislih ni.
In se zgodi, da vendar niso prazne;
to je takrat,
ko VIDIM, ko se mi ne ZDI.

(februar, 1998)