Izmišljeni konj

Začni, kjer veš, da stopil boš na trdna tla:
da jekel don ti bit prevre do dna.
Potopi se v morje zapečatenih želja.
Zapleši njihov utrip. SLA! SLA!
Od sRca do srcA.

.
.
.

Na tihem oblaku jesenskega neba čepim.
V žepu zarumenelo podobo previdno držim:
Kot kipu polzim mu z rokami skoz' misli.
Ga skrbno poljubim, da žalost izlijem po grlu njegovem.
Ga čutim, ga sanjam kot Šivo, ga čakam, da vzprhne.
Kot konj se zažene na spomin prerezanega pobočja.
Zarezgeta, poleti proti soncu, v blišču zlatih kopit.
Na soncu zadirja do jezera sončne livade,
se skopa v sončevem prahu, ki vanj so se drugi zdrobili...
Zarezgeče še enkrat,
mimo mene v sekundi pogled razgretih oči;
zadrgnem trenutek, poskočim mu hrbet,
zategnem mu grivo,
oklenem kolena okoli njegovega čvrstega trupa.
Napojem vajeti,
še sunek med rebra in...
sunek in sunek in sunek,
močnejši,
galop v vesolje, med zvezde in črno temo.
Do same sredine, brez milosti božje.
Kar bo, pa bo!

.
.
.
Ko žgoča vročina že sladka postaja,
razlije po ledjih se čisto počasi.
In v istem trenutku še poči in bleši
in celo telo mi drhti.
In konj drhti z mano, opleta mi z repom,
v ritmu nejasnem,
v počenem srčnem utripu.
Se skupaj gubiva mim' same sredine, odpašem mu uzde,
ta prvo odpasano uzdo odvržem,
z drugo naj' zvežem v vozel vesoljski,
ki sam gospod Bog ga zadrgne s hitrostjo,
da nihče nikoli ga več ne razkrsne.

Do same sredine Gospod ga zategne.
Brez milosti božje, dokler pač gre.
In zvezana v Enem, kaj druzga naj mislim
? :
KAR JE, JE!

(november, 1992)