Transcendentalno(st)

I.


(stran 1)

Soba v hiši dvajsetega stoletja
Sedeče telo
izžrto od groženj
kradeno svobodi
prisiljeno civiliziranosti
umirajoče v sebi
iščoč lastnih misli
je sklenilo oditi na popotovanje

Skrilo se je v dušo duha
misli spomina
in izlebdelo
preko
Zalivske krize Vietnama Hirošime
kmečkih uporov sužnjelastništva
nazaj nazaj
v davnino
in še nekaj tisoč let proti takratnosti:


(stran 2)

Jata odprtih kril v votlosti neba zardelega popuščajočega dne
Zelena globina vozlaste prepletenosti vej korenin resja
Ritmično tolmunjenje hitenje hladne modre svežine potočka
Šopki rogovij temni okrogli pari oči srnjadi
preko odprtega travnika
Klic na klic osamljenega črička
brušenje tankih vztrajnih nožic
Pretakanje večnosti
nikoli ne neha prežemati vsega ustvarjenega
ŠŠŠšumenje ŠŠŠšelestenje
Drobicljanje ježje družine skozi umirjen mrak
Prebujanje košate sove lenoben stres perja

Neslišen štrbunk noči iz visoke neskončnosti vesolja
na skorjo zelenega planeta
Razsutost zvezdnih milijonov
poklanjajoč spremljavo mesečevemu srpu
Skovikanje
Plavanje srebrnine

PREMOLK TEMINA NOČI SE VLEČE
ZLAGOMA
SPOKOJNO
odteguje odmerjen ji čas


(stran 3)

Svežina vlažne mokrote
jutranje žvrgolenje
umiranje rose na prebujajočih se travnih bilkah
Prepojenost smolnatega vonja borovih iglic
rumeno rjavo razlit jantar po starikastem zgubanem lubju
Veličastno vstajanje Sončeve krogle
zora razlita po obrobju po obronkih
poljub žarkov zlato nakodrani gladini jezera

koprena meglic
puhtenje
dviganje jezerne vsebine k oblakom
večno kroženje

z rahlim pišem žametno božajočega vetrca gre Jutro v Dan


(stran 4)

Naphanost opoldanskega zraka
zabuhla vročina poletnega časa
Razžarjena bela skala
gola veličastna
kipeče kamenje
razsuto ob njenem vznožju
pokrivajoč mastno rdečico
Globoko spodaj rjovenje lave
kri planeta vre v notranjosti ogromnega telesa
Velikanska gora s kapico penastega vzdihujočega snega

zadaj

počesana ravan


(stran 5)

Reka Gozd Morje
Čez besneče valove do umirjenosti

Ples delfinov potapljanje skrivnosti
čudeži zaviti v gosto nihajoče morske trave

skozi smaragdne kupole uzibavanja jate škrg v globine

pritisk skozi spuščanje
nabreklost magije navzdol
Šumenje Glasneje Glasneje Glasneje Glasneje Glasneje
Neskončno glasno

POK

bleščeča belina praznine

lebdenje

tunel morskih kapnikov
skozenj dviganje nazaj proti površini
Zrak
Nov dih
Odtekanje kapljic


(stran 6)

Odprtost okernega peska
poklon puščavi
preko nje do
savane prerije
sloni kanjoni
noči dnevi
jutra zarje
orkani slapovi
bleščanje
življenje
življenje
življenje
življenje
življenje
življenje
življenje



II.

(stran 7)

Nekega dne
človek.
Vstane.
Ureže sulico.
Zakuri ogenj.
Zgradi kočico vas cerkev tovarno betonske bloke
znanstvene institute univerze
vliva znanja v male vesele glavice
hoče samouresničitev
potrditev
in
grabi večnost za rep. ?


(stran 8 )

Najbrže (nevedoč, da naivno) misleč, kako jo bo nekoč le ukanil.
Izgubljen v svojem popolnem intelektu navdušeno izumlja smodnik
odkriva atome
najde nevtrone
blodi med integrali
izvrta neizpodbitne dokaze o obstoju kvarkov
obseden od magnetnih polj
se hibridizira v odsamegasebepostavljenih bunkerjih.
Izumljajoč topovske krogle puške
nenasiten v želji za oblastjo se nikoli ne ustavi.
Peha se preko atomskih do nevtronskih bomb
preko okostij do živčnih plinov.
Kam?
Z raketo v vesolje!
Da bo zgrabil čas in ga zaprl v alkatraško podzemlje.
Da bo zvezal večnost in jo pahnil v inkvizicijsko okovje.


(stran 9)

Da bi nato lahko večno živel.
Kje?
Pod vse bolj na široko zevajočimi ozonskimi luknjami
od narkotičnih medikamentov
in
dušeče zavezana kravata na bolno sivem vratu!


(stran 10)

Kaj naj z
njihovimi ekrani
video rekorderji
računalniki
mehanskimi možgani ??

-
.
.

(stran 11)

Jaz
ki si še vedno drznem čutiti v svoji glavi mehko skorjo
v njej tisoč črt
vtisnjenih toku lastnih misli
nikoli
možnosti
izbrisa
nikoli
možnosti
izbrisa
ki si dovolim slediti toku lastnih misli
izvirajočih iz očesa
ki je potovalo skozi čas in dimenzije
ki je potrgalo mreže civilizirane ujetosti

Kaj naj z
njihovimi kopicami znanja
njihovimi srčnimi spodbujevalniki
in plinskimi maskami ? ?

NE MOREJO R A Z U M E T I


(stran 12)

da so v meni s svojim nenehnimnenehnimnenehnimnenehnimnenehnimnenehnimne- nehnimnenehnim
nenehnimnenehnimnenehnimnenehnimnenehnimnenehnimne- nehnimnenehnimnenehnimnenehnimne
drgetanjem napredka posadili črno rožo
s katero mi znotraj raste želja po smrti
na katere trnje se vedno znova zbodem

NE MOREJO R A Z U M E T I
želje mojega duha da bi si porezala zapestji in izkrvavela strup

NE MOREJO R A Z U M E T I
da stremim po izbruhanju semen ki so jih na silo posadili vame
ko so me še prej skrbno pognojili s svojimi vseobsegajočimi idejami


(stran 13)

NE MOREJO R A Z U M E T I
da so me z njimi namokrili in izpostavili mrazu
(kjer mi vedno znova ponujajo kurjave za mastne denarce, ki jih nimam)
in bi me radi prisilili živeti kakor gniloživko
zajedalko na njihovem slinastem breztelesnem
plastično silikonsko betonskem tehničnem trupu.

NE MOREJO R A Z U M E T I
da ne maram nobene simbioze z njihovimi najstvaritvami na področju
tehnike
znanosti
medicine

NE MOREJO R A Z U M E T I
da se ne bojim umreti
da bi rada zrasla kakor oranžna roža enodnevnica
v davno pretekli bodočnosti Zdaja ! !


(stran 14)

In tudi ne bodo razumeli
ko se bodo
dušili v zoglenelosti svojih izumov
vse dokler se ne bodo popolnoma uničili ne bodo razumeli

Ker še niso srečali gospoda Hudiča
ne vedo
ZAKAJ
ON
KURI SVOJ P E K L E N S K I OGENJ.

In celo tako se mi dozdeva
da kadar se bodo nekoč cvrli v njem
jim Nič ne bo niti za Kanček BOLJ J a s n o


(stran 15)

Če se ne bom zadušila v spermi vseh tistih NJIH
ki so namesto jemanja ponujene ljubezni in dušnih sokov
grebli po moji notranjosti telesa
da bi se dokopali do svojega ''AH!''

ali umrla v poku balona
v katerega me že ves čas skušajo napihniti

bom preminula
ko bom končno zbežala v kraguljčkasto svežost zraka
ga zajela s polnimi pljuči

in se zvila od Z A S T R U P I T V E


(stran 16)

Soba v hiši dvajsetega stoletja
Končano mavrično popotovanje
in izlita nočna mora

POMANJKANJE POPOLNE SPROSTITVE
Zakaj
še vedno
me duši
Duši me njihova onemogočenost moje ljubezni
Duši me njegova onemogočenost moje ljubezni
Duši me oranžna roža ki ji ne morem pustiti rasti
Duši me ker ne bodo razumeli
ker niti sama ne razumem
kaj
onemogoča
mene
svobodi


(stran 17)

Duši me ker vem
da mi ne bo nikoli verjel
da ga ljubim (bolj) kot Boga
čeprav je zaradi mene lahko sam Hudič

in sprašujem se
zakaj niti zavoljo njega ne morem postati SATANA


(stran 18)

Morda pa je le krivo to
da smo se vsi skupaj polenili
zaradi toplote
prevelike bližine ognja z grmade gospoda Hudiča

In vidiš
gospod Bog
tako zdaj čakamo tvoje pomoči
ne da bi sploh nedvomno verjeli v tvoj obstoj

Če sem kdaj zahtevala pojasnilo
zdaj ponižno prosim zanj

Ob zadnjem znaku bo ura polnoč


(stran 19)

Polnoč
je
bila
ura

(1990)