Tišina mokrega zavetja,
šuštenje rasti sredi cvetja.
Stojiš pod kostanjem, umita.
In z mahom tak' trudnim pokrita.
Pod zvezdami širnega polja,
pod mirno roko vesolja,
nad svežo travo zeleno,
zaziraš se v cvetje rumeno.
Pomladi, poleti, jeseni
in v zimski idili stekleni;
skleneš blage dlani
in v gozdu zazveni...
Pesem se k tebi razliva.
Ti veš, kaj ti razkriva.
Vse jemlješ, kar ti ponuja,
saj veš, da te znova obuja.
Prebičane in ožgane
kaplje pozabljene slane
ti skozi lase drevenijo,
ko ptice na skalah zaspijo.
Potuješ v oddaljene kraje?
Kaj iščeš še srečne zmaje?
Moje zaspane oči
zapro se nekoč, v temi...
Ne vidim več sonca luči,
a ti še vedno si!
Stojiš pod kostanjem, umita.
In z mahom tak' trudnim pokrita.
(avgust, 2005)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
