APOKALIPSA

Tako globoko v psiho mi prihajaš po nekaj vejic zadoščenja zase, da niti ne vem več kdo od naju zares odhaja, ko se zapirajo vrata mojega bivanja.

Jih tesnim ali puščam priprta?

Zdi se, kot da bi nekdo praskal nanje, ali pa si morda le želim, medtem ko se sladkoba vračanja začne mešati z vonjem slečene praznine.

Že dolgo gledam z zaprtimi očmi,
a nekaj solzi podobnega me razjeda
za tistim nasmehom, ki ga vrnem v svet.

Se jezdeci apokalipse bližajo tvojemu gradu.
Bodo preskočili jarke in se skozi priprte duri zmuznili noter.
Je to strah, ki ti naredi motne oči,
ali pa se zaupanje v tebi krepi.
V gluhi noči beseda nemo zveni.