Polnočnim postajam
uhajajo vlaki,
jih puščajo spet enolično,
le pisk mimohoden,
zvrtinčeni metež,
odpihne snežinke navpično.
Brleče mežikajo stare svetilke
in sencam podajajo prste,
obzorju pa črto jutro nariše,
pomlad vabi liste v brste.
Glej živo je mejo ošvrknil mlad Cujo,
pred curkom umaknil je taco,
ovohal je sapo, vonj jutranje kave,
ko morje taji mu bonaco.