PREPOZNO

PREPOZNO

Kot črna megla ob lepem dnevu
zajedla se mi je v srce
spoznal v njej ob svojem gnevu
da tako naprej res več ne gre.

Občutek bil je isti v meni,
kot ladja v morju brez ljudi
valovi morski čistoče željni
odvrgli so jo med čeri.

Tako so leta me nosila
odrinjala vse bolj v temo
še iskrica me ni zbudila
sam sebi pisal sem slovo.

A moja duša vsa trpeča
se skušala je obudit
vendar telo kot prazna vreča
se šlo je k vodi utopit.

Se je oddvojila od telesa,
vedoč da z njim ji ni več bit
Ozrla se – kje so nebesa?
Tema prekrila ji je vid.

Je dolge veke raziskovala
užitke usodne telesnih dni
z grenkobo v sebi je spoznala
da zemlja past je za ljudi.

Če bo ji dano spet na zemlji v človeku kakšnem še živet
bo pazila trenutek vsaki
telo le v svetlobi mora umret!