Saga smrti

SAGA SMRTI

Na robu sem prepada sam s seboj.
Čeri, razpenjeni valovi pod menoj.
Prepozno zdaj vprašanje je zakaj?
Od tu nocem iti vec nazaj!

Ob veliki ladji v daljavi
delfine slutnja nema spreleti.
Galebi požrešni obnemijo,
Sled za ladjo izgubijo.

Osamljen ribič s staro barko,
ki delfini mreže mu cefrajo.
Ob zori vrača se domov.
Slab to noč je bil ulov.

Od skal odrinem se in poletim.
Po prelepem letu lastovke,
poljubim valove te razpenjene
in nepremično obležim.

Le ribič videl je obupa let
v prelepi Pozejdonov svet.
A obrnil je krmilo vstran,
brez vesti odplul drugam.

Le delfinov pritajeni jok
in vreščeč galebov stok,
spremljali so mojo pot
v prelepo, mirno, modro smrt.

Ribiču domov močno se je mudilo.
Sonce oblakom temnim se je umaknilo.
Galebi so v pečine skalne se poskrili
in delfini na odprto morje se izgubili.

Valovi v burji hiteli so narasti.
Ribič z njimi bal se je spopasti.
Vihar rušilni se je razdivjal,
črvivo barko na dela dva preklal.

Ves dan ribič klical je pomoč,
a kriki groze izgubili so se v noč.
Ko trikotno videl je plavut
spoznal je, da bil on je, še bolj krut.

Brizgi krvi in kosi mesa
preplavili modrino so morja.
Od obale domače nedaleč stran
postal hrana je zverem, kot bil je sam.