Nekoč morda

Zdenka K. je napisal/a:

Nekoč morda ,
popeljem te med poletne cvetove,
poslušat mojih trav napev.

Nekoč bom mavrico ujela zate,
morda sončnih žarkov nalovila,
in v oči jih tvoje skrila.

Nekoč morda,
bova bosa stekla čez najino poletje.

Morda.

Nekoč.

Ponovno ga je povabila vase, bila je vsa v žaru strasti in njena notranja lepota je bila kot gibajoči se žametni valovi življenja. Tiho in nežno se je poglobil v njeno območje »nebeške tišine«. S telesom svojim je pil njeno tekočino ljubezni, v polnosti je užival njeno ljubezen. Oba sta bila kot v krču strasti…v ognju ljubezni. Čutiti je bilo samo nežno dotikanje teles, dotikanje kot ples mavrične svetlobe mraka pomešanega s temo in slišati sopenje dveh duš. Bila sta predana drug drugemu…drug v drugem, kot da sta hotela, da se čas ustavi in da se nikoli ne konča, kar se je začelo. Tik ob njenem obrazu jo je v valu čustvovanja, prav natiho, da je moral še enkrat ponoviti, vprašal, če bo njegova. »Vsa bom tvoja,« mu je nežno prišepnila in odšla kot odhaja mavrica…bel oblak, kot bel golob v nebo; odšla je v svet lepot in strasti, čeravno za kratek čas. »Odneslo me je,« mu je rekla in bila je srečna. Zaradi temnih oblačil teme ni videl zadovoljstva na njenem obrazu, vendar je z vsemi čutili čutil z vsemi, da je vsa njegova, njegova ta čas; čutil je spokoj njenega obraza, čutil je žarenje njenih modrih oči, čutil je bitje njenega srca,
danes, ne nekoč.

Franci_ PULKO je napisal/a:

Zdenka K. je napisal/a:

Nekoč morda ,
popeljem te med poletne cvetove,
poslušat mojih trav napev.

Nekoč bom mavrico ujela zate,
morda sončnih žarkov nalovila,
in v oči jih tvoje skrila.

Nekoč morda,
bova bosa stekla čez najino poletje.

Morda.

Nekoč.

Ponovno ga je povabila vase, bila je vsa v žaru strasti in njena notranja lepota je bila kot gibajoči se žametni valovi življenja. Tiho in nežno se je poglobil v njeno območje »nebeške tišine«. S telesom svojim je pil njeno tekočino ljubezni, v polnosti je užival njeno ljubezen. Oba sta bila kot v krču strasti…v ognju ljubezni. Čutiti je bilo samo nežno dotikanje teles, dotikanje kot ples mavrične svetlobe mraka pomešanega s temo in slišati sopenje dveh duš. Bila sta predana drug drugemu…drug v drugem, kot da sta hotela, da se čas ustavi in da se nikoli ne konča, kar se je začelo. Tik ob njenem obrazu jo je v valu čustvovanja, prav natiho, da je moral še enkrat ponoviti, vprašal, če bo njegova. »Vsa bom tvoja,« mu je nežno prišepnila in odšla kot odhaja mavrica…bel oblak, kot bel golob v nebo; odšla je v svet lepot in strasti, čeravno za kratek čas. »Odneslo me je,« mu je rekla in bila je srečna. Zaradi temnih oblačil teme ni videl zadovoljstva na njenem obrazu, vendar je z vsemi čutili čutil z vsemi, da je vsa njegova, njegova ta čas; čutil je spokoj njenega obraza, čutil je žarenje njenih modrih oči, čutil je bitje njenega srca,
danes, ne nekoč.

Danes, ne nekoč, je želela tja med poletne trave pod odejo iz zvezd. Danes bi bila njegova,pa je spustil njeno dlan, ko mu je z nežnim dotikom dala vedeti,da si tega želi.Danes.
Pogledal je še zadnjič modrino neba v njenih očeh,kjer so počasi ugašale iskrice upanja, da bo njen.
Okleval je za minuto, nato je spustil njeno majhno dlan, ki ga je vabila,ki je obljubljala modrino in nebesa.Obrnil se je in naglo odšel, ker si je bolj kot vse na svetu, želel, da bi smel. Da bi jo lahko objel.

"Ne danes.Nekoč.Morda" je zašepetal v veter in odšel.

Stala je bosega srca sredi poletnih trav,duša se je trgala na koščke, ki so razsuti v travi nemo bičali nemost obraza in mrtve oči.

"Nikoli ne bo Danes,tudi Nekoč ne bo nikoli in tudi Morda si pravkar izgubila.!!!

Franci_ PULKO je napisal/a:

Zdenka K. je napisal/a:

Franci_ PULKO je napisal/a:

Zdenka K. je napisal/a:

Nekoč morda ,
popeljem te med poletne cvetove,
poslušat mojih trav napev.

Nekoč bom mavrico ujela zate,
morda sončnih žarkov nalovila,
in v oči jih tvoje skrila.

Nekoč morda,
bova bosa stekla čez najino poletje.

Morda.

Nekoč.

[center]

Ponovno ga je povabila vase, bila je vsa v žaru strasti in njena notranja lepota je bila kot gibajoči se žametni valovi življenja. Tiho in nežno se je poglobil v njeno območje »nebeške tišine«. S telesom svojim je pil njeno tekočino ljubezni, v polnosti je užival njeno ljubezen. Oba sta bila kot v krču strasti…v ognju ljubezni. Čutiti je bilo samo nežno dotikanje teles, dotikanje kot ples mavrične svetlobe mraka pomešanega s temo in slišati sopenje dveh duš. Bila sta predana drug drugemu…drug v drugem, kot da sta hotela, da se čas ustavi in da se nikoli ne konča, kar se je začelo. Tik ob njenem obrazu jo je v valu čustvovanja, prav natiho, da je moral še enkrat ponoviti, vprašal, če bo njegova. »Vsa bom tvoja,« mu je nežno prišepnila in odšla kot odhaja mavrica…bel oblak, kot bel golob v nebo; odšla je v svet lepot in strasti, čeravno za kratek čas. »Odneslo me je,« mu je rekla in bila je srečna. Zaradi temnih oblačil teme ni videl zadovoljstva na njenem obrazu, vendar je z vsemi čutili čutil z vsemi, da je vsa njegova, njegova ta čas; čutil je spokoj njenega obraza, čutil je žarenje njenih modrih oči, čutil je bitje njenega srca,
danes, ne nekoč.

Danes, ne nekoč, je želela tja med poletne trave pod odejo iz zvezd. Danes bi bila njegova,pa je spustil njeno dlan, ko mu je z nežnim dotikom dala vedeti,da si tega želi.Danes.
Pogledal je še zadnjič modrino neba v njenih očeh,kjer so počasi ugašale iskrice upanja, da bo njen.
Okleval je za minuto, nato je spustil njeno majhno dlan, ki ga je vabila,ki je obljubljala modrino in nebesa.Obrnil se je in naglo odšel, ker si je bolj kot vse na svetu, želel, da bi smel. Da bi jo lahko objel.

"Ne danes.Nekoč.Morda" je zašepetal v veter in odšel.

Stala je bosega srca sredi poletnih trav,duša se je trgala na koščke, ki so razsuti v travi nemo bičali nemost obraza in mrtve oči.

"Nikoli ne bo Danes,tudi Nekoč ne bo nikoli in tudi Morda si pravkar izgubila.!!!

Ta je čas, ki je kot trenutek...je zame kot minljiva večnost.



Če želiš izraziti srečo, moraš biti srečen; če želite izraziti bolečino, morate biti srečni.
Zato pa morate trpeti, a brez skrbi, saj ves svet trpi.

Odhajala sta iz prostora pozitivne energije, polna občutkov in vtisov, vendar prepričana, da sta odkrila nov svet lepot. Da sta rojena drug za drugega, da se potrebujeta v vseh pogledih življenja in obljubila sta si, no skoraj obljubila, da ne bosta dvomila drug v drugega; da se bosta, ne glede na to kar bi se zgodilo, dopolnjevala, se ščitila.

Božansko je bilo...

Bilo je v toplih nočeh,

ko sem iz dlani tvojih

vsrkaval vase moč tvojo,

skozi vsak še tako majhen del

tvoje gole kože sem vpijal

notranje lepote toplino.



Ja, božansko je bilo,

bilo je tako prvinsko….

….tako enkratno,

skratka bilo je nepozabno,

kot da nisva jaz in ti,

kot da je vse skupaj valček neke ljubezni.



Zato pa bom, ljuba moja,

vsak trenutek tistega časa

preživetega s tabo, lunica želena,

zase trpel, ga ovekovečil…

za vekomaj vtisnil

v najgloblji kotiček srca,

z njim bom hodil……živel

za tiste vlažne-nežne dlani,

vir moči ljubezni…sinonim nežnosti.

Ljubezen je kot zakleti grad.
se v njem je od "takrat".

Čudovito poveš, kar se povedati sploh ne da.

Citiram :

Božansko je bilo...

Bilo je v toplih nočeh,

ko sem iz dlani tvojih

vsrkaval vase moč tvojo,

skozi vsak še tako majhen del

tvoje gole kože sem vpijal

notranje lepote toplino.



Ja, božansko je bilo,

bilo je tako prvinsko….

….tako enkratno,

skratka bilo je nepozabno,

kot da nisva jaz in ti,

kot da je vse skupaj valček neke ljubezni.



Zato pa bom, ljuba moja,

vsak trenutek tistega časa

preživetega s tabo, lunica želena,

zase trpel, ga ovekovečil…

za vekomaj vtisnil

v najgloblji kotiček srca,

z njim bom hodil……živel

za tiste vlažne-nežne dlani,

vir moči ljubezni…sinonim nežnosti.

Franci,
kakor veli Zdenka, zelo lepo napisano, kar se povedati ne da, lahko samo razmišljamo, izustimo ne, mogoče ni priložnosti ali preprosto ne zmoremo


Obema

Živa Mejak je napisal/a:

Citiram :

Božansko je bilo...

Bilo je v toplih nočeh,

ko sem iz dlani tvojih

vsrkaval vase moč tvojo,

skozi vsak še tako majhen del

tvoje gole kože sem vpijal

notranje lepote toplino.



Ja, božansko je bilo,

bilo je tako prvinsko….

….tako enkratno,

skratka bilo je nepozabno,

kot da nisva jaz in ti,

kot da je vse skupaj valček neke ljubezni.



Zato pa bom, ljuba moja,

vsak trenutek tistega časa

preživetega s tabo, lunica želena,

zase trpel, ga ovekovečil…

za vekomaj vtisnil

v najgloblji kotiček srca,

z njim bom hodil……živel

za tiste vlažne-nežne dlani,

vir moči ljubezni…sinonim nežnosti.

Franci,
kakor veli Zdenka, zelo lepo napisano, kar se povedati ne da, lahko samo razmišljamo, izustimo ne, mogoče ni priložnosti ali preprosto ne zmoremo


Obema

vse to in še več ti želim,
naj se izpolni kar sanja srce.

Nekoč. Morda.
Morda nekoč.

Franci_ PULKO je napisal/a:

Zdenka K. je napisal/a:

Živa Mejak je napisal/a:

Citiram :

Božansko je bilo...

Bilo je v toplih nočeh,

ko sem iz dlani tvojih

vsrkaval vase moč tvojo,

skozi vsak še tako majhen del

tvoje gole kože sem vpijal

notranje lepote toplino.



Ja, božansko je bilo,

bilo je tako prvinsko….

….tako enkratno,

skratka bilo je nepozabno,

kot da nisva jaz in ti,

kot da je vse skupaj valček neke ljubezni.



Zato pa bom, ljuba moja,

vsak trenutek tistega časa

preživetega s tabo, lunica želena,

zase trpel, ga ovekovečil…

za vekomaj vtisnil

v najgloblji kotiček srca,

z njim bom hodil……živel

za tiste vlažne-nežne dlani,

vir moči ljubezni…sinonim nežnosti.

Franci,
kakor veli Zdenka, zelo lepo napisano, kar se povedati ne da, lahko samo razmišljamo, izustimo ne, mogoče ni priložnosti ali preprosto ne zmoremo


Obema

vse to in še več ti želim,
naj se izpolni kar sanja srce.

Nekoč. Morda.
Morda nekoč.

Skozi ekran,
iz njegovih globin
se injiciraš vame,
čutim te...se povezujem
s tabo..tvojim
srcem
in takrat mi je vedno lepo;

takrat v mislih tvoje telo božam…
….te vonjam
s prsti, ko tipkovnico pritiskam,
tisti čas te vabim k sebi bliže
in verjemi mi,
draga, da mi je v duši,
kot da si že tu
z menoj, da sem v tebi
kot takrat
tam gori na tisti gmajni,
ko so topli žarki
sonca v maju
žareli samo zate, samo za naju;

ko pa ekran potemni
in v njem ugasne
moč energijska…življenjska,
takrat odideš z njim od mene…proč,
takrat se zopet pogrezneš vanj…njegovo temino,
hladno vezje in pri tem zavedajoč
se ali ne, da komaj čakam, da se zopet zdani.

Franci

Tam si, neznan in tuj.
Tu sem
in nestrpno opazujem
svitanje ekrana,
kot da živi,
ta virtualna vez med ljudmi,
s tem svojim
svitanjem in mrkom.

Postal je oltar,
kjer se predano spustiva
na kolena in
kamor prideva
dušo dati v dar.[center]


Rada imam,ko se besede igrajo in prepletajo v igri besed.
Rada berem,kar pišeš.

Zdenka K. je napisal/a:

Franci_ PULKO je napisal/a:

Zdenka K. je napisal/a:

Živa Mejak je napisal/a:

Citiram :

Božansko je bilo...

Bilo je v toplih nočeh,

ko sem iz dlani tvojih

vsrkaval vase moč tvojo,

skozi vsak še tako majhen del

tvoje gole kože sem vpijal

notranje lepote toplino.



Ja, božansko je bilo,

bilo je tako prvinsko….

….tako enkratno,

skratka bilo je nepozabno,

kot da nisva jaz in ti,

kot da je vse skupaj valček neke ljubezni.



Zato pa bom, ljuba moja,

vsak trenutek tistega časa

preživetega s tabo, lunica želena,

zase trpel, ga ovekovečil…

za vekomaj vtisnil

v najgloblji kotiček srca,

z njim bom hodil……živel

za tiste vlažne-nežne dlani,

vir moči ljubezni…sinonim nežnosti.

Franci,
kakor veli Zdenka, zelo lepo napisano, kar se povedati ne da, lahko samo razmišljamo, izustimo ne, mogoče ni priložnosti ali preprosto ne zmoremo


Obema

vse to in še več ti želim,
naj se izpolni kar sanja srce.

Nekoč. Morda.
Morda nekoč.

Skozi ekran,
iz njegovih globin
se injiciraš vame,
čutim te...se povezujem
s tabo..tvojim
srcem
in takrat mi je vedno lepo;

takrat v mislih tvoje telo božam…
….te vonjam
s prsti, ko tipkovnico pritiskam,
tisti čas te vabim k sebi bliže
in verjemi mi,
draga, da mi je v duši,
kot da si že tu
z menoj, da sem v tebi
kot takrat
tam gori na tisti gmajni,
ko so topli žarki
sonca v maju
žareli samo zate, samo za naju;

ko pa ekran potemni
in v njem ugasne
moč energijska…življenjska,
takrat odideš z njim od mene…proč,
takrat se zopet pogrezneš vanj…njegovo temino,
hladno vezje in pri tem zavedajoč
se ali ne, da komaj čakam, da se zopet zdani.

Franci

Tam si, neznan in tuj.
Tu sem
in nestrpno opazujem
svitanje ekrana,
kot da živi,
ta virtualna vez med ljudmi,
s tem svojim
svitanjem in mrkom.

Postal je oltar,
kjer se predano spustiva
na kolena in
kamor prideva
dušo dati v dar.

Rada imam,ko se besede igrajo in prepletajo v igri besed.
Rada berem,kar pišeš.

[center]