prazna soba
stene brezbrižno
mulijo tišino
z nepokošenih senc
prameni noči
zdolgočaseno
valovijo
v samoti
in nekje tu
kot tujek
v očesu
tihožitja
sem jaz
vklesan
v to praznino
se ne morem premakniti
da odprem okna
da prezračim
zatohle oči
da odstrem prah
s preproge
rdečeličnega jutra
ki neizbežno prihaja
na sproščen klepet
ob kavi