Nekoč morda, lahko že danes!

Naslov sporočila: Nekoč morda, lahko že danes! Ned 16 Jan 2011 - 1:29

Včasih pusto, bedno življenje
gazi stare spomine
dogih neprespanih noči,
kjer se tuhtajo neizrečene želje.

V zibelki dogodkov je ostala
le trohica upov,
za lepši in srečnejši jutri
tudi če upanje zadnje umre.

Ostal si le senca večerajšnjega dogodka
utrujene poti,
za obzidjem mogočne bojazni
da nikoli ne boš dosegel želenega.

Novo jutro je rodilo novo upanje,
upanje na srečen razplet
vseh tvojih globokih zavedanj:
nikoli ne reci, nikoli.

Naslov sporočila: Re: Nekoč morda, lahko že danes! Čet 20 Jan 2011 - 16:11

Živa Mejak je napisal/a:: Včasih pusto, bedno življenje
gazi stare spomine
dogih neprespanih noči,
kjer se tuhtajo neizrečene želje.

V zibelki dogodkov je ostala
le trohica upov,
za lepši in srečnejši jutri
tudi če upanje zadnje umre.

Ostal si le senca večerajšnjega dogodka
utrujene poti,
za obzidjem mogočne bojazni
da nikoli ne boš dosegel želenega.

Novo jutro je rodilo novo upanje,
upanje na srečen razplet
vseh tvojih globokih zavedanj:
nikoli ne reci, nikoli.

Oooo, kako lepo bi bilo na svetu,
če bi lahko
vse to kar se nam…meni dogaja,
odpihnila burja... neki drugi čas
in bi snežna, vodna ujma pomenila splošno očiščenje,
ne plazovi, uničujoče povodni...
...ljudem stisko in gorje,
ali, ko bi se vse to sploh ne dogajalo
nam…navadnim smrtnikom
in, ko bi se tega vsaj malo, zavedal vsak izmed nas
in ne bi pritrjeval neki zgodbi o uspehu,
klesanaju v kamen.

Naslov sporočila: Re: Nekoč morda, lahko že danes! Čet 20 Jan 2011 - 23:42

Citiram :: Oooo, kako lepo bi bilo na svetu,
če bi lahko
vse to kar se nam…meni dogaja,
odpihnila burja... neki drugi čas
in bi snežna, vodna ujma pomenila splošno očiščenje,
ne plazovi, uničujoče povodni...
...ljudem stisko in gorje,
ali, ko bi se vse to sploh ne dogajalo
nam…navadnim smrtnikom
in, ko bi se tega vsaj malo, zavedal vsak izmed nas
in ne bi pritrjeval neki zgodbi o uspehu,
klesanaju v kamen.

Na svetu je lepo
vse kar se nam dogaja je božanski načrt, ker smo preveč zaposleni s drugim ne opazimo tega.
Preveč smo ujeti v lastne vzorce, prepričanja, strahove ne vidimo lepote katera je pred nami.
Verjeti v lepši danes, jutri pride
Tako zelo te razumem, svet je krut: smo se kdaj vprašali, zakaj je krut? Kdo ga je naslikal takega?
Nihče drug, kakor mi sami, naša fantazija, naši strahovi, bojazni da ne bomo zmogli, da nismo vredni ljubezni.
O kako smo vredni, prave lučke smo, le tega si ne priznamo.
Franci vse dobro ti želim, predvsem to; Veliko notranjega miru in sprave s seboj!

Cmok

» MORDA PA LE