Poti do raja, bele čipke

Olga Kolenc

Poti do raja

Na skrajni točki vesolja
umira planet,
le kovinsko sivo nebo
je razpeto do raja.
Bogovi gledajo stran.
Bogovi morajo gledati stran.

Mraz je,
le pod toplo oranžno odejo
poletje gori.
V zraku lebdi
omamni vonj matere zemlje.
Obraz položim v tvoje mehke trave.

Tako daleč si bil,
Tako daleč in nedosegljiv.
Z brega na breg
je v trenutkih popolne tišine
odmeval obupani krik hrepenenja.
Bogovi so gledali stran.
Bogovi so morali gledati stran.

Zdaj si tu.
Decembru navkljub poletje gori.
Čez tvoje telo
čisto počasi potujem do raja.
Čez moje telo
čisto počasi potuješ do raja.

Bogovi gledajo stran.
Bogovi morajo znova gledati stran.


Olga Kolenc

Bele čipke

Noč.
Nikogar ni.
Dve senci se počasi
vlečeta za nama.

Sneži.
Svetloba ulične svetilke
bele čipke v krošnjah riše.

Tišina.
Dolina spi,
visoko zgoraj
je eno samo razsvetljeno okno.

Previdno dvignem dlan
do čipkastega prta.
Senci,
prepleteni pod belino,
nista sanje.

Tišina.
Nikogar ni.
Vse nepomembno je neskončno daleč.