Franci_ PULKO
Število prispevkov : 316
Starost : 74
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 19/02/2009
 | | Naslov sporočila: BOŽIČNI DEDEK MRAZ IN VOLNENI COPATKI Tor 14 Dec 2010 - 16:23 | |
|
Bližal se je božič in v zraku je bilo čutiti nekaj vznemirljivega. Bilo je, kot da se prebujajo davne pravljice, še posebej za nas otroke. Hodili smo po gozdu okoli hiše in iskali sledove sani…stopinje jelenčkov težko pričakovanega možica z belo brado. Še posebej dejavna sva bila z bratom Tončem, ki me je še ponoči večkrat spraševal, če kaj slišim hoditi okoli hiše. Tistega davnega leta 1956 se je zima s snegom in mrazom nepričakovano hitro prikradla in vsa pokrajina je bila kot v pravljici. Bilo je tako hladno, kaj hladno, mrzlo, da je vejevje v gozdu pokalo, kot je znal reči moj oče in nam, meni, bratu in sestrici, s tem polepšal dolge zimske večere; seveda, če je bil doma, saj je bil zaradi svoje bolezni večkrat odsoten od doma.
Stari pregovor pravi: »Če ima hudič mlade, jih ima več!« In tisto leto je to kar držalo. Iz Frama sem se z mojimi preselil v novo zgrajeno hišo, ki pa ni bila čisto do konca zgrajena in zato ni bila primerna za vselitev. Pa saj takrat v tistem času tako ni bilo denarja, pa tudi če si imel denar, ni bilo materiala. Skozi vsako špranjo je pihalo in bilo je, kot da si na prostem. Oče je ponoči sedel zraven štedilnika in celo noč nalagal v kurišče, da nismo zmrznili, zgodaj zjutraj pa je moral v službo, in sicer v Impol v Slov. Bistrico. Tja je moral peš, saj je avtobus, ki je čakal delavce pri cerkvi na Zg. Polskavi, velikokrat zamudil.
V tistih časih se božič ni smel praznovati oziroma vsaj ne tako kot danes in mislim, da je bil takrat lepši, saj ni bil tako potrošniško naravnan. Pa tudi prepovedan je bil in bolj smo ga bili željni; kar je prepovedano, je še bolj privlačno. Ironija je bila, da smo otroci govorili, da prihaja dedek Mraz in ne božiček, da se je na božični večer postavljal in krasil »krispam« (božično drevesce) in ne na Silvestrovo novoletna jelka. Njo smo krasili v šoli, pa tudi dedek Mraz nas je obdaroval, se razume; darila, s katerimi smo se obdarovali, so kupili naši starši. Takrat je bilo za nas otroke najvažneje, da si imel doma božični drevešček in da si ga okrasil, s čemer koli si pač lahko, kar pa je bila skrb naših mam. Največ okraskov je bilo domače izdelave, in sicer maminih keksov, pa tudi nekaj iz trgovine, seveda, če je bil denar; pa orehov zavitih v alu folijo in vse, kar se je svetilo. O darilih, ki jih danes tako radodarno pod drevešček nastavlja, kdorkoli pač že je, še sanjati nismo upali. Največje veselje je bilo, ko je oče iz Impola prinesel »dedka Mraza«. Vsi trije otroci - sestrica Dora, takrat je bila stara tri leta, brat Tonč, star osem let, in seveda jaz, star šest let - smo takrat dobili kar naenkrat pravo sladko bogastvo. »Impolski« paket (trikilogramske polivinilske vrečke z vtisnjeno podobo dedka Mraza in napolnjene s sledečim: eno pomarančo, čokolado Kraš, venčkom fig, vrečko raznoraznih bombonov, ene napolitanke, Albert keksi in eno liziko) je v tistem času predstavljal pravo pravljično deželo; preselil si se v svet, kjer se cedita med in mleko – v Indijo Koromandijo. Sestra Dora je bila tako radodarna s čokolado, da je kuža Baci imel velike težave, ko je moral na veliko potrebo, kar ni mogel in ni mogel, kar vozil se je po zadnjici in vsi smo se mu smejali. Z bratom sva se sprva kar razumela okrog tega, kdo ima več bonbonov in kdo manj, potem je pa že postalo tesno, kar je pomenilo, da sva se prenajedla vsega in potem sva se sprla. Zmagal je seveda brat, saj je vedno zmagal, kadar sva se stepla..sprla. Bolj za šalo kot za res nam je mama žugala, da nam bo sladkarije pobrala, če bodo ležale povsod naokoli in če se bova še naprej ravsala. V bistvu pa je bila srečna, da so naše oči žarele od sreče in smo bili praznično razposajeni. Pa tudi sama je bila sladkosneda z nami vred.
Omenil sem že tisto o hudiču in mladih; pravim vam, da še kako drži. Mama mi je kupila čevlje rdeče barve, take prave za zimo. Takrat kupiti nove čevlje je za družinski proračun, ki je bil mimogrede zelo boren, pomenilo veliko investicijo. Še spati sem hodil z njimi, tako sem se bal za njih. Največkrat sem jih kar zavil po odejo. A glej ga zlomka. Z bratom sva se z drugimi fanti iz soseske drsala na ribniku za hišo, in sicer tako dolgo, da so bili moji čevlji »gnili«, mokri kot spužva. Brat je modro (se razume) kot vedno zaključil, da jih posušiva v štedilniku, da mama ne opazi, kakšni so. V naši kuhinji je stal železen štedilnik, »konj« se mu je reklo (bil je na štirih železnih nogah, imel je pečico in ves je bil črne barve), in vanj, točneje v pečico, je brat položil moje čevlje. Močno je naložil v kurišče, tako da je »konjiček« postajal vse bolj topel in v prostoru je bilo prijetno toplo. V zimskem času nas je večkrat močno zeblo, ko mame ni bilo doma. Takrat smo se otroci spravili v posteljo kar oblečeni in bilo nam je topleje, pa še očetove suknje smo navlekli nase. Tako je bilo tudi takrat. Ko pa sem se spomnil, kje sušim svoje rdeče čevlje, je bilo že prepozno. Skočil sem do peči, odprl vrata pečice in glej čudo. Čevlji so bili še bolj rdeči in kar nekam režali so vame; saj so lahko, ker so zagoreli, ko sem odprl dotok kisika. Povem vam, da sem takrat prvič videl »konja«, ki »žre« čevlje. Kaj klavrno, mizerno je bilo videti, da se zgodi ravno meni, ki sem imel edine. Vedno, kadar sem moral v Fram v šolo in to s čevlji tete Anke, ki pa so mi bili še mimogrede preveliki, sem imel na umu, da konji niso kaj prida živali.
Pa to še ni bilo najhujše, kar se je meni zgodilo v tistem predbožičnem času leta 1956. Nekaj veliko resnejšega, bolj dramatičnega se je zgodilo bratu in sestri, bolj njej, saj je malo manjkalo, da ni dan kasneje podlegla, ko je šla z bratom v gozd po smrečico. Brat Tone ni in ni mogel dočakati večera in s tem dočakati, da bi oče priskrbel smrečico. Odločil se je, da sam v spremstvu sestrice izvede podvig in reši družino pred »sramoto«, ker v hiši še ni smrečice. Bilo je izredno hladno in precej snega, kar pa še ni bilo najhuje. Hujše je bilo to, da je bila sestrica obuta samo v volnene copatke in le nekaj malega oblačil je imela na sebi. Po njenem pripovedovanju - sprva ni hotela z njim v sneg in mraz, toda po bratovem zatrjevanju, da bosta hitro in da je v gozdu dedek Mraz - je odšla z njim.
Dobro se spomnim tistega dne, čeprav nisem bil doma. Bil sem v šoli in sem se vračal iz nje, ko sem v bližini doma zaslišal in obenem zagledal brata in sestrico, ki sta se vračala iz gozda. Brat Tonč je nosil smrečico v eni roki, z drugo pa je bolj kot vodil vlekel sestro Doro, ki je milo jokala. Stekel sem jima naproti in na hitro smo odšli v notranjost hiše. Z bratom sva kar se da hitro zagrela vodo, kar pa je bila velika napaka, kot se je izkazalo kasneje, in vanjo namočila sestrine premrzle noge. Takrat je šele dokazala moč svojega glasu in se začela dreti ter vpiti na ves glas »mamamamamma«. Zaradi najine mladosti in s tem neizkušenosti z bratom nisva vedela, da so se sestri roke in noge zanohtale. V tistem trenutku je v hišo vstopila, kaj vstopila, planila mama in samo predstavljajte si, kaj se je potem zgodilo. Mama, ki je najprej pomislila, da dajava sestro iz kože, naju je z bratom razmetala kot mačka, pa tudi tako je mlatila po nama, kot da naju je kupila. Saj uboga mama ni mogla vedeti, da sva sestri samo pomagala, kot sva pač takrat znala.
Božič iz tistega časa mi je ostal v globokem spominu, saj so sestro po parih dneh odpeljali v bolnišnico Maribor z močno pljučnico in samo mamini iznajdljivosti se ima zahvaliti, da je preživela in nenazadnje tudi zdravnikom, da so jo spravili k sebi.
Z bratom Tončem sva sklenila, da je bolje, da se za nekaj časa umakneva kar k stari mami (mamini starši) v Ranče nad Framom. Proti večeru še isti dan, sva na brzino oblekla, kar pač sva imela pri roki in se podala na pot. Mami seveda nisva povedala za namero in sva ji s tem dejanjem povzročila samo še večjo skrb, (sestrica je ležala z visoko telesno temperaturo), saj ni vedela uboga kje naj išče, ko je odkrila, da naju ni nikjer.
Pri stari mami in staremu atu je bil najlepši »krispam«, od božičnih obeskov se je ves lesketal in bilo je kot v raju; toplo in božansko je dišalo po domačih čajih, katere je stari ata sam pripravljal in užival. Z bratom sva slonela na polici kuhinjskega okna, gledala, kako zunaj naletava sneg, in s pogledi spremljala sledi divjadi okoli Matijevega mlina. Omamno je dišalo po potici, ki jo je pekla stara mama in mislim, da je to bil čas, ki ga nikoli več ne bo. Pa tudi ta isti čas mi ni dovolil, da bi mislil na mamo…sestrico in njene težave, na vse, kar se ne bi smelo in kar so takrat prepovedovali starši. Važno mi je bilo le, da sem z bratom bil na toplem, na manjši krušni peči, da sva uživala dobrote stare mame in bila v pričakovanju božička, pardon dedka Mraza.
| |
|
Kazalo 
Latest images 
Založba Literarni val 
