V kristalno čistem jezeru med lokvanji cvetočimi glej labodko belo z očmi sijočimi.
Izza vrbe sklanjajoče sliši glasek se dehteč, črn labod se joče.
Opazoval je namreč svojega srca kraljico, najlepšo pod soncem belo lepotico.
Bele lokvanje je ovohavala, se z žarki sonca poigravala, s pticami pela pesmice, do srca segajoče žalnice.
Oči sanjave je v nebo obračala, komaj solze zadržavala in tako črnega laboda ganila.
Srčno rad bi se ji približal, ji narisal smeh na obraz, a boji se zavrnitve, to največji mu je strah.
A labodka tako bila je sama, udrle so se njej solze, padale so v jezero, po lokvanjih celo polze.
Labodovo čustvo bilo je preveliko. Spomnil maminih se je besed: "Ljubezen premaga vse ovire." In pogumno odbrzel je čez vodovje ji dokazovat svoje manire.
Povedal ji je tole: "Ne joči se, nisi sama. Če hočeš biti ljubljena, ljubi in bodi ljubezni vredna."
Tisti trenutek vse je utihnilo; zaiskrile so se jima oči, napolnile njih so solze, ki so brez razloga stopile iz oči.
Sprašujeta se: "Zakaj solze?"
Kmalu sta ugotovila, da to niso solze trpljenja, so le solze veselja tega lepega življenja!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
