Ugasnila sva noč

Vprašala si me,
koliko je ura
in prisedla.
Rekel sem, da dve
in da je zadnji vlak
za Celje
odpeljal ob pol enih.
Posedala sva
na ljubljanski železniški postaji
in si izmenjevala poglede,
ki so naju greli
v mrzli jesenski noči.
Mimoidočih je bilo malo,
le dve čistilki in nekaj železničarjev
v nočni izmeni.
Rekel sem,
kako brezbrižno
se noč poigrava z nama.
Rekla si, da je vse
za nekaj dobro
in da se drugače verjetno
ne bi nikoli srečala
in si prižgala cigaret.
Vlak je končno pripeljal,
vstopila sva
skozi vrata
praznega kupeja
in ugasnila noč za sabo.

Ostala pa je lučka, ki sveti še nocoj. In bo še svetila, tudi nam.