Morda že veš to zgodbo, pa jo vseeno omenim, ker mi paše k tvojem članku.
Nekoč je bil budistični menih, ki je mnogo meditiral in pa tudi raziskoval sanje. Velikokrat je sanjal, da je metulj. Njegove sanje so bile zelo doživete in barvite. Nekoč se je pogovarjal s svojim učiteljem in ga vprašal naslednje: "Tako velikokrat se mi sanja, da sem metulj, da že ne vem ali sem metulj, ki sanja, da je človek ali da sem človek, ki sanja, da je metulj."
Ne vem, kaj mu je učitelj odgovoril, a to tu ni pomembno.
Sanje so vstopna točka v naše ali kolektivno nezavedno. Lahko nam kaj sporočajo, lahko so pa le še en film, ki se vrti v naši glavi.
Toliko o tem.