Očetnjava...

Kaj res moram preklinjati,
vpiti na glas…jokati,
če hočem, da me slišijo tja v belo
Ljubljano; kaj res ne razumejo,
da mi je pri srcu, v duši hudo...
takrat, ko se gre za njo;

nerazumljen sem…
…neuslišan, ko jim kličem,
da mi je naj ne trgajo in ne kot žogo
podajajo, mojo domovino,
izkoriščajo….nategujejo, mene in njo,
kot pocestnico jo zlorabljajo,
prelepo podalpsko deželo, mojo Slovenijo;

kaj jih res moram spomniti, da niso njeni lastniki,
da so bili voljeni od nas…ljudstva, da niso božji poslanci
in da niso nezamenljivi; kaj so res spomin izgubili,
koliko krvi je bilo prelite za njo…
….mater Slovenijo;

I feel Slovenija
je parola iz ust tistih, ki jo prodajajo,
se ji odrekajo,
a jaz pravim:
si in boš še naprej moja domovina, moja očetnjava,
in če bo potreba, te zopet branim.