Onemel sem...

Onemel sem
in ostal brez besed,
bilo mi je za oditi,
kot da sem votel nič,
sem stal v hladno noč.

Na prostor sem se oprl
okoli sebe v samoti
pomladne noči, na svojo moč
v sebi računal, na njo sem stavil,
jo izgubil v srca globini.

Na prepihu časa
kot list starega hrasta
v vetru sem vztrajal,
se boril z vetrom, na kraju omagal.

Nikoli izšlo se ni,
kot sem želel,
v svoji smeri,
veri najboljši
in usodi navkljub okamenel sem v srcu…duši.

Ni vse ljubezen,
kar je izrečeno,
kar čutimo,
in ni vse bolezen,
kar nas boli
v srcu….duši;

je samo
namig življenjske
lepote,
hkrati bojazen,
da si odrekamo
ljubezen
nam ponujeno….