Občutek minevanja

Poznaš občutek,
ko se v nekem bežnem trenutku
nenadoma sesedeš
v šepet gladkih sten
in postaneš le votel odmev
v snežnobelih medprostorih?

Tisti občutek nemirnega tavanja
po širni prostranosti prhkih besed,
ki se nevarno ugreznejo
ob vsakem tvojem
malo bolj odločnem koraku.

Občutek,
da končno odhajaš
v nek novi krogotok,
v neko novo mimobežnost,
v nek nov občutek raztrganosti...

...ki je hkrati spoznanje,
da se v resnici vrtiš v prazno
in da ponovno postajaš
le otrpel dotik
davno otopelih vdihov.

Ida Semenič je napisal/a:

Damjan Japelj - Legy je napisal/a:

Poznaš občutek,
ko se v nekem bežnem trenutku
nenadoma sesedeš
v šepet gladkih sten
in postaneš le votel odmev
v snežnobelih medprostorih?

Tisti občutek nemirnega tavanja
po širni prostranosti prhkih besed,
ki se nevarno ugreznejo
ob vsakem tvojem
malo bolj odločnem koraku.

Občutek,
da končno odhajaš
v nek novi krogotok,
v neko novo mimobežnost,
v nek nov občutek raztrganosti...

...ki je hkrati spoznanje,
da se v resnici vrtiš v prazno
in da ponovno postajaš
le otrpel dotik
davno otopelih vdihov.

postajaš
le otrpel dotik
davno otopelih vdihov.


Damjan, všeč mi je, tudi tvoja je bolj otožna, tako pač je, minevamo že od rojstva, a je vseeno lepo živeti.
lp, ida

Damjan, lepa pesnitev,
Ida, krasna misel, katero je pametno shraniti v predalček in jo po potrebi prebrati in ozavestiti. Res je, minevamo že od rojstva, a je vseeno lepo živeti...