...o jeseni

..je kriva jesen,....da se počutim kot odpadajoči list? Čeprav navzven ves sijoč,lep , toda zrel za pozabo. Morda bo kdo rekel,da ,stara, prihaja tvoja jesen.

In minljivost postane del vsakdana.Morda celo način življenja.

Verjetno je res kriva jesen, da se počutim jesensko, da se zapiram, pripravljam na spanje, medtem ko sonce pojemajoče greje s svojimi zadnjimi atomi moči. Jesen se me dotakne površno, kot slovo nečemu blestečemu, vročemu, odhajajočemu. Kljub mlademu vinu in pečenem kostanju.

Jesen kot čas, ko se zakopljem v svoje spomine in se s hojo po listju včasih počutim , kot da bi hodila po črepinjah , in se trudila ne okušati bolečine preteklih stopinj.

Verjetno je kriva narava, da nas umakne, pomiri, bohotno odvrže zrelo in da drugim okušati sokove življenja. Nas tako ohrani še žive, da občutimo na ustnicah, telesu, nektar drugega življenja.

Da ,naj bo tokrat kriva jesen, da se prepuščam naravi, takšni, kot je. Me objame,privije in varno nese naprej..
In zopet kličem in čakam na novo vzbrstenje, preden mine moja jesen..

Lepo jesen Vam želim...

Nočem kvariti tvojega čudovitega prispevka, samo dodati lepoto Rilkeja

Rainer Maria Rilke

JESENSKI DAN

Čas je, Gospod. Poletje bo zašlo.
Zagrni z dolgo senco sončne ure,
vetrove zakotali čez zemljo.

Ukaži, naj dorase zadnji sad;
nakloni še dva sončna, južna dneva,
da se dopolni vse, kar dozoreva,
in pade v težko vino zadnji slad.

Kdor nima hiše, več je ne zgradi.
Kdor je zdaj sam, še dolgo sam ostane,
nad pisma sklonjen, knjige neprebrane,
in ko v alejah listje porjavi,
bo šel nemirno tavat med platane.

prelep dar Njej si napisala.. Jesen, ja.. nekaj, kar v meni zabobni.. vsako leto jo komaj čakam.
nekoč sem ji napisala:

ne vem, če tudi ti..
a slišim stopinje.
v šepetu poniknem,
v tihoti očeh poženem v nebo
in ko bo pričelo snežiti, izdihnem.
.
mirno bom sedela na obali vseh nesmislov. prepevala si bom o rdečih oblakih in gledala daleč preko obzorja. čisto mirno bom ob reki poslušala le šum nečesa, ki mi pomeni vse.
vse.
vse.
samo stegnila bom dlan, zajela svobodo, tisto.. brez kosti.. in ti jo prinesla.
pesem.
ko se sčrkuje, zadovoljno zaprede. njen kožušček greje vsak verz posebej, njen nevidni oklep ščiti pred vdori strupa.
ples.
vetrič ga vzame v korak. vsak cvetni listek zatrepeta. od užitka.
to je vse, kar nam ostane, ko smo sami.
svoboda nas.
tista, v nas.

tukaj sem,
Tvoja.

tea,točno tako nekako jo čutim ja..

Kmalu bo trgatev