EMA

Kar pomnim, sem poznala Emo. Kar pomnim, so o njej krožile čudne zgodbe in vsi so se ji smejali. Nikoli nisem ugotovila zakaj, a zbujala je posmeh in smeh v ljudeh. Meni se je od nekdaj zdela stara sto let.

Rekli so, da jo je mati rodila kar v hlevu, kot Jezuščka, in vaška babica je komaj izvlekla iz drobne zgarane dekle majceno bitje. Mati je bila dekla na kmetiji, dela je bilo veliko, le ob zimskih večerih, sta kdaj posedali z materjo, ko je le ta krpala stara Emina oblačila. Delala je cele dneve kot dekla na kmetiji , da nista bili lačni.
In Emi so se vsi smejali, ko je prišla v šolo vsa pošita, strašilo so jo klicali. Ko je zrasla v lepo dekle, so se ji spet nasmihali, vaški pobalini, in v vaški gostilni je marsikdaj obtičala s kozarcem in kakšnim zapeljevalcem. "Pokaži kolena Ema!" in jih je pokazala, vsi so se smejali.

Šolo je s težavo končala, ni jih še štela 16, ko se je zredila. Pankrt bo rodil pankrta so se smejali na vasi zaničljivo. Dolgo sta ostali v bolnišnici, Ema in njena štručka. Ko je imela 2, 4 kg sta smeli domov. Metka ji je dala ime. Zasmilili sta se gospodarici in ker je mati umrla od pijače in strtega srca, je Ema lahko ostala na kmetiji s svojo štručko. Ko so se spraševali, kdo je oče, so izvrtali podatek, da jih je bilo več tisti večer, ko so Emo zaprli, napol omamljeno v skedenj.

Metka je rasla in v šoli ji ni preveč šlo, preselili sta se v mesto, Ema je garala v tovarni za golo preživetje, jeklarna je bila njen drugi dom. Mestnega življenja se ni nikoli navadila.Vsa umazana, tiha in vedno pogosteje se je vrnila pijana domov.

Meta se je poročila , veliko starejši je bil in grobijan, in velikokrat sta bili tepeni obe. Ema je pila, vse manj govorila, ljudje pa so se ji še vedno smejali, kaj pa je bilo pričakovati od takšne kurbe, so rekli. Prav je da ji ta mladi da batine po puklu kdaj pa kdaj.

Penzija je bila tolikšna, da se je odločila za dom. Prvič je spala v miru in v topli sobi, na sveži postelji, jedla redno, alkohola pa se je tudi odvadila.

Ko je tako posedala, vsak popoldan na isti klopci, so njene votle oči strmele nekam daleč.."Lej jo, kam le tako bulji" so se posmihali. Gor je gledala, na domači hrib, kjer je križev pot življenja hodila njena Meta. Oni pa so se smejali njeni odsotnosti. Nora je, stopocentno.

Večkrat je k njej prisedel Jože, podobno zgodbo je nosil s seboj, molčal z njo, strmel v isto smer. Njegova Mici leži tam gor za cerkvijo.
Zbližala sta se, in se iz klopce prestavila drugam, v park , na sprehod.
In nekega dne so videli, da se držita za roke.
Haha, trapa stara!

Nekoč sem šla mimo, pozdravila sem in prepoznala me je. "Veš, za Jožeta sem šla kupit liter vina, jutri je Valentinovo in baje moraš dati darilo tistemu, ki ga imaš rad, kaj je sploh to za en praznik?" me je vprašala.

"Veš kaj si želim, zdaj mi je lepo ,nič se ne pritožujem a rada bi, da se mi ne bi celo življenje posmihali in smejali. Vsi se norčujejo iz naju, ker se imava rada in se drživa za roke. Da bi se mi nehali posmehovari in smejati, to bi rada dočakala. Pri miru naju naj pustijo. samo to si želim...drugo imam, prvič v življenju sem srečna." je skoraj sramežljivo povedala v eni sapi.

Dočakala je tudi to.
Tistega decembra, malo pred Božičem je umrla. Mala skupina ljudi je bila tam, jaz sem peljala teto, ki je Emo poznala od malega, na Emin pogreb.Pogrebci smo nemo strmeli v grob, Meta je edina jokala. Jožeta ni bilo.
Izpolnila se je dolgoletna Emina želja.

Nihče se ni smejal!

[photo]13966311[/photo]

Dobro opisano, čestitke Zdenka.

Svit Valovnik je napisal/a:

Dobro opisano, čestitke Zdenka.

Hvala iskrena, saj nisem vedela, če naj objavim tukaj ali ne.
Ker pa je zgodba resnična, sem mislila, naj bo.
Zaradi Eme, če zaradi mene že ne bi .

Hvala , prijazen večer ti želim Svit.

Moja "slabost" so "ljudje iz obrobja"..ljudje, ki jih družba izloča zaradi bogsigavedikateregavzrokaže..opazujem jih tiho, ne upam se jim pristopiti, ne zato, ker bi imela predsodke, le v njihovi navidezni plašnosti je toliko moči, ki je navadni smrtniki ne opazijo. Ponavadi se zgodi, da se nekje križa naša pot , takrat jim z veseljem pristopim.In dam tisto, kar rabijo od mene.Zato, ker so odlični nemi učitelji človekovega sebstva.

Menim, da je že dobra misel nanje tisto, kar jih ogreje, jih dela ..ljudi.,kot jaz in ti.to, kar so..

Mateja Kožar je napisal/a:

Moja "slabost" so "ljudje iz obrobja"..ljudje, ki jih družba izloča zaradi bogsigavedikateregavzrokaže..opazujem jih tiho, ne upam se jim pristopiti, ne zato, ker bi imela predsodke, le v njihovi navidezni plašnosti je toliko moči, ki je navadni smrtniki ne opazijo. Ponavadi se zgodi, da se nekje križa naša pot , takrat jim z veseljem pristopim.In dam tisto, kar rabijo od mene.Zato, ker so odlični nemi učitelji človekovega sebstva.

Menim, da je že dobra misel nanje tisto, kar jih ogreje, jih dela ..ljudi.,kot jaz in ti.to, kar so..

V slabosti je moč, le prepoznati jo moraš, kot si jo ti Mateja. Meni se zdi to čudovito.

Mateja Kožar je napisal/a:

Moja "slabost" so "ljudje iz obrobja"..ljudje, ki jih družba izloča zaradi bogsigavedikateregavzrokaže..opazujem jih tiho, ne upam se jim pristopiti, ne zato, ker bi imela predsodke, le v njihovi navidezni plašnosti je toliko moči, ki je navadni smrtniki ne opazijo. Ponavadi se zgodi, da se nekje križa naša pot , takrat jim z veseljem pristopim.In dam tisto, kar rabijo od mene.Zato, ker so odlični nemi učitelji človekovega sebstva.

Menim, da je že dobra misel nanje tisto, kar jih ogreje, jih dela ..ljudi.,kot jaz in ti.to, kar so..

Toliko zgodb naplete življenje, toliko ljudi z roba je med nami. Strinjam se s tabo Mateja; ne zaradi predsodkov, zaradi lastne nemoči pred videnim, se jim včasih izognemo in jih zaobidemo.

Morda sem imela, ali imam v življenju "srečo", da sem spoznala mnogo ljudi, bila del njihovih "obrobnih" zgodb in ko o katerem od njih pišem, mi nekako odleže.
Kot da sem svoj "dolg" poravnala, ker sem morda kaj izpustila, kar bi bila lahko naredila v času, ko smo sobivali.

Prijazen dan naj ti bo ta nedelja Mateja!

Tudi tebi Zdenka se moram zahvaliti za dobro zgodbo. Za človečnost, ki veje iz nje.

Miroslav Tičar je napisal/a:

Tudi tebi Zdenka se moram zahvaliti za dobro zgodbo. Za človečnost, ki veje iz nje.

Hvala, polno jih je nametalo življenje na mojo pot, podobnih zgodb o LJUDEH. Saj smo v bistvu le to, LJUDJE.

Vsaka bitka ima svojega generala, včasih je najlažje te bitke le opazovati.

Včasih pa tako dobro dene o njih napisati zgodbo.