giselle III (na pol poti kot sneg skozi zimo)

na pol poti kot sneg skozi zimo

preberi mi pravljico, Sofija, o Pekarni Mišmaš, zaprosi Giselle za zaveso
pridi v posteljo, potem pa greva med žemlje in med
prosile bova peka, naj nama napeče svežega kruha
da si pri zajtrku segrejeva roke in odtajava led
Giselle pod rumeno odejo, pri nogah Rahmaninov in zopet zvedav pogled
zakaj gospod Eliot ne mara aprila
zapisal je na prt pri kosilu April je najbolj krut mesec, Sofija, povej
joj, Giselle, ne vem, mogoče zaradi partije šaha, ki jo je takrat izgubil
mogoče zaradi Alberta, ki je bil neko nedeljo doma
ne sprašuj, Giselle, moji živci so čisto zanič nocoj
kaj pa Pekarna Mišmaš, so tvoji živci zanič tudi zanjo
vsaj ostani pri meni, Sofija, četudi ne govoriš z menoj
samo še malo me je strah teme, samo še na pol
ti razvajenka Gisellle, tudi jaz sem že na pol poti
prišla sem do svobode in nazaj se mi ne mudi, nič več mi nazaj iti ni
majala se je postelja, a vso noč sem ležala sama
tema je stokala in utrujena zaspala
se bolečini smejim, preponosna, da bi se predala
in s teboj se srečam, ljubezen, na pol poti
in moje telo pod tvojim jezikom drsi
trgava vajeti z obeh strani
ko usta pišejo pesem na tvoje meso, ki jo srkaš iz mene ostro
še vedno si tu, Giselle, in gledaš z mojimi očmi
in ne čakam, da se kaj spremeni
nič se samo ne spremeni, Giselle
bolečina se vedno dotakne, da zazebe