KO IZGINE SIVINA

kako naj zdaj na to zapisujemo, če pa je z naslovom in fotografijo povedano že vse?

Pesem napiši spodaj in copy sliko, tako kot Ker te ljubim črno

sej sem razumela.. le turobnega sem hotela pohvalit..

p.s.
očitno mi ne gre..

tea oršanič je napisal/a:

sej sem razumela.. le turobnega sem hotela pohvalit..

p.s.
očitno mi ne gre..

oja, teb gre ...men ne...

nisem prav nič turoben...:)in hvala.. za hotene pohvale:)

ma nisi ne.. to tea opleta z mahizmi.
hoteno je pa bilo, bom drugič poskusila biti bolj razumljiva.

in počasi se lotimo "izginotja".
alo.

p.s.
menda izginja na obroke

..
v prvem dejanju se pojavijo meglice, ki so razvlečene po celem odru in predstavljajo polje ob jutru. moteči je sikajoči zvok naprave, ki dela meglo, pa vseeno si lahko gledalec pričara te ravnice, ko se megla, ki je pravkar pobrisala gladino lene reke, preseli v jutranji korak, še vroč od noči.
ne ne.. niso sprehajalci tisti nastopajoči.. le ranjenec se privleče iz temnega kota, vsa njegova bit je prevlečena s krvjo, ki se mu sceja v misel, katere se ne bo rešil do konca življenja.
/kako že? "spašen je taj prvi pogođeni", Đorđe B./

..
v drugem je že bolje osvetljen z reflektorji, tudi njegov tekst ni več enozvočni, preveze so že s posušeno krvjo in volja do diha se mu počasi vrača.. ob robu gozda se sveží z jagodami, malinami.. še dobro, da ni mediteranec, imel bi temne zobe od murve.
inšpicienti so od nekod pripeli sonce na kuliso oblaka, žarke so pustili doma /saj jih niso pozabili, bilo je namerno/.
v vsem svojem postjamralnem zagonu potegne iz razcapane torbe pismo, v katerem - zaradi večbranja - črke izginjajo v spomine in pogled izginja v prazno. seveda mu iz pisma pade fotografija, njegove obČutke zaznavajo bolj v prvih vrstah, tisti v naslednjih si pa slikajo v domišljiji vso njegovo silo v pogrešanju, v dolgoletnih premetavanjih "kako bi bilo, če bi bilo".

..
tretje dejanje in zastor že pogleduje na uro. ob monologu Ranjenega Srca, ki je zdaj preoblečen že v frak, cilinder in njegove roke orokavičeno še vedno držijo fotografijo, zazvonijo v njegovih sokovih vsi zvonovi /tudi tisti za poldan, čeprav je, sodeč po igralčevem obrazu v bistvu že tričetrt napet - ccc kljub temu, da ni sam ali z Njo/.
saj to je, ker je dobra, predpredstava. taprava se dogaja v gledalcu kasneje, ob odhodu domov in v krajših prevalih spomina na kakšen detajl, ob katerem je fino, če je kdo zraven, da ga glasno pove, pa četudi ga oni ne razume..

..
četrto, zadnje.
gospa Sivina sedi na robu Barv. odloča.
ali registre pomakne navzgor in se preBarva v odtenke, ki zamajejo tla od sreče, ali pa si dovoli tiste base, ki zabolijo v želodcu kot instant udar /saj filter vrečke čaja so tudi čaj/ v vstopu v temnočrno, mračnočrno, sakramenskočrnočrno.
na robu binglja s stopali in tuhta.. voda ali šampanjec? suh kruh
ali popečenec s kaviarjem? svileni škrlat z zvokom, ko zdrsne zadrga na moških hlačah ali stare ponošene cunje, ki se ob prvi priložnosti le malo spodrecajo..
z dolgimi koraki se s kristalom v roki, ter gibom, ki pobere iz kotičkov ustnic zgrešena ribja jajčeca, odpravi na Svoj, Lasten Rob. vsaj za danes, vsaj za to predstavo.

..
scenarist se spogleduje z zaveso, kazalci jima že malo zamujajo..
gospa Sivina izginja skozi že skoraj nevidne obveze g. Ranjenega Srca.

..
stoječe ovacije prepričajo režiserja, da je naredil dobro delo. vzpodbudil je trenutek Krví, da je zaplapolala kljub bojišču, ki se še vedno meglí zaradi smodnika /oh, kakšen prizor.. posebno zdaj, ko je naprava za delanje megle utihnila/.

..
in ga. Sivina se je odločila, da izgine ob Robu.
rob je "sasvim bukvalno shvatila" a filruž padle fotografije je tako ali tako, skozi celotno predstavo, peljal k slastju, ki se je odvijal pravzaprav v domišljiji gledalcev.


rob

pesem jutra v nebo zadiši,
zašepeta ime v priprte oči,
telo v dlan ponikne.

v svilo Sonca vonj ujet,
po dišeči koži riše sled
jezika slast vročine.

mehak ugriz pod robom,
umika vzdih se s stokom,
v odsevu čas izgine.

v grom in temino oblaka,
v noro predanost mraka,
v svetlobo strele.

velik, silen in premočen,
šepeta drget..
šepet..
še..

..

p.s.
vsaj za danes, vsaj za en odplačan obrok

Če je to obrok, kakšna je šele glavnica. Vau. Drama v vesolju človeka.

predolgo je.
potem sem videla, da ste bolj pesnili.. se opravičujem.
hvala, da si prebral, Miroslav.

tea oršanič je napisal/a:

predolgo je.
potem sem videla, da ste bolj pesnili.. se opravičujem.
hvala, da si prebral, Miroslav.

Tea nikomur se ne opravičuj, ker nisi naredila nič, za kar bi se bilo potrebno opravičevati.
Tvoj prispevek je dragocen in upam da boš nadaljevala.

Živa Mejak je napisal/a:

KO IZGINE SIVINA




Poglej me kaj vidiš?
ni tisto kar misliš
tudi ne kar si želiš
preveč poželjivo
v mene strmiš
kjer se sivina izteka
tam prične se moja
lepa bela obleka
ravno tista
katera ti buri duha
sline se ti
kakor med
po njenj cede'
ko ustvarjaš
misli pregrešne.
Ne bo ti uspelo
dragi moj
to kar si želiš
zagotovo
ne dobiš
danes, ne jutri
zapomnisi
"nikoli"!

Nikoli se nič na silo ne dobi,
le dajanje nas približa dobitku.
Kdor se v željah zgubi,
bo še dolgo sanjal o sivo-belem zavitku.

Citiram :

Nikoli se nič na silo ne dobi,
le dajanje nas približa dobitku.
Kdor se v željah zgubi,
bo še dolgo sanjal o sivo-belem zavitku.

Živa Mejak je napisal/a:

Citiram :

Nikoli se nič na silo ne dobi,
le dajanje nas približa dobitku.
Kdor se v željah zgubi,
bo še dolgo sanjal o sivo-belem zavitku.

Nekomu usojeno bilo
vse življenje sanjal le,
kaj preveč se približal ni
le nebo htelo da se tako dogodi..

Živa, prav luštne komentarje sva nagrnila,
v rime jih spretno zavila.
Da se v rimah še sam ne izgubim,
ti še dosti uspeha želim.

Živa Mejak je napisal/a:

V rimah ne izgubljaj
se o modrijan,
naj ti muza
polepša vsakdan,
malo pokramljaj
se z besedami poigraj
vse lepše se izide,
če dvojina
se v enost izlije...

Hvala za sodelovanje Miro

Tudi tebi hvala za lepe misli.

Robert Tudjina je napisal/a:

KO IZGINE SIVINA

V naravi sivine je da izginja. V belo, v sinje, v rdeče...


Zlita iz beline in črnine nosi v sebi neštete barve, svojo
prihodnost.


V belo: iskanje, preizkušanje, preverjanje... pripravljena
na vse. Nedefinirano, neartikulirano, neoblikovano. Pretaplja se in vse preveva
z belo v nedorečenost, odprtost, pripravljenost.


Vseobsegajoča prehaja v sinje: raziskovanje, razkrivanje,
osvajanje neskončnosti. Preliva, pregiba, prelamlja obzorja. Da se izrazi,
izvije, izlije. V določeno, v ustvarjeno, v smiselno. V rdeče: slastno,
razkrito poželenje. V besede, v gibe. Da hrepeni, povezuje udejanji. Strast,
željo. V glas, v dih, v kri. Da ustroji, obarva, izvije. Izlije v dotik, v
čutenje. Da zacveti, zavpije, zavre, zažari. V ogenj, v plamen v žar. V čar, v
žar. Do konca. Do pepela.


V sivino...


 


Ki nekoč bo spet izginjala.

krasni ste, poeziprozaisti.

nadaljevanje.. od p.s. vsaj za danes, vsaj za en odplačan obrok


..
p.s.
v prvi vrsti se prej svetlí

sem gledalec. teden je minil v premetavanju karte za "Ko izgine sivina". bila je postavljena pokonci na omarici za čevlje v hodniku, torej na mestu, mimo katerega grem mimomimo. redko dobim prvo vrsto, zato je pri prvem dejanju res bilo moteče tisto sikanje naprave za delanje megle. pa kaj mi bodo tuje megle, svojih imam zadosti. tapravih in ne umetnih. ko bi še moja tako sikala, bi jo bilo zagotovo manj kot te. vsaj toliko bi se le potrudil, da jo zmanjšam, če bi hotela sabo nositi še ta jeznokačji zvok.. ali pač?
in ta ranjenec.. s svojimi ranami je upal na oder. tiste, ki so v nas, ne upajo niti med ljudi na ulice, kaj šele, da se "na ogled postavijo" pred celo dvorano.

drugo dejanje ni več tako mračno, v redu. naj vzamem sonce kot znak upanja.. in takole brez Žarkov je podoben veseli luni.. eh..preverim na gledališkem listu.. ne piše, kako se bo to končalo, prej bi se moral pozanimati. saj nimam nič proti hepiendih /cuker, cuker!/ le drame so tiste, ki me odžejajo. vsebinsko.
monologi me ne motijo, ta premetava vse svoje Spomine Preživelih Ran. njegov obraz /uf tokrat blažena prva vrsta, dvomim, da imajo v zadnjih kaj od tega/ ne zakriva več, le še odkriva. pismo in padla fotografija me odnese v čas, ko smo čakali pisma in se trepljali, ko ga je kateri od nas dobil.. vse sem znal na izust. vsako besedo, presledek.. no, zdaj sem zamudil njegov govor, ki so ga kritiki raztrgali, to sem bral, eh.. tisti sistem "kako bi bilo, če bi bilo" se itak ni nikoli dobro obnesel.
le še bolj je bolelo.

tretje kot nekakšen predah pred koncem? gospod je postal, gospod! ohoho! saj niti ni bilo tako ranjeno, to srce. ali pa si le natika zunanji videz, da bi zamotil nas, režiserja in sam sebe? vsekakor se mi zastor zdi že nestrpen, tudi nekaj ljudi je bilo na odhodu, pa je pričela zvoniti pohota v njegovih mislih.. ali pa je to ljubezen? njenih toliko obrazov, ko izstopijo iz maskrinice.. to bo potrebno še razmisliti na poti domov.
dobra predstava je bila, bo vredna tudi kakšne debate med tistim kozarčkom tam ob gledališču.. seveda, če bom našel pravega poslušalca, ki bo znal tudi prisluhniti in ne bo zaznal, da tudi meni ni vseeno za vse..

ah.. a niso vrhunci nekje na sredini? bravo režiserju. naredil ga je na koncu. vsa ta Sivina se spogleduje /matr je fejst baba../ z raznobarvnimi čopiči, še dobro, da se je slekla in sezula.. mm.. se je uštimala v Odločitev. pa prav zdaj sem pričel uživati, ko je že skoraj vsega konec.. se mi zdi, da bom brez besed pri tistem špricerju na poti domov..

ploskati moramo, že red je takšen, a mene vrže pokonci /aha, nisem edini/. živ sem, si mislim.. živ Živ! če bi konci lahko še živeli, bi jih bilo z veseljem užiti, odnašati redno domov in jih častiti bolj, kakor to počenjamo z začetki. ta bojna polja pa se kar pogrezajo vase in upajo na zemljiško katastrski načrt, vsaj na melioracijo, če nič drugega.
a le odločiti se je potrebno, kaj je Bolje, kaj je Dobrejše, kaj je za vsaj odtenek Svetlejše.. moja barva si je za ta večer izbrala novo paleto.


dobro. da se še prerinem ven iz dvorane, da si dovolim nasmeh, pogled.. presneta Sivina, kako se razpreda in srka. nič več premraženosti v teh mojih čevljih. da le ne zdrsnem na prvi svoji misli, ki bi se spet razpletla v varljivo ledišče..
bom pa doma pogledal po predalih.
ko bi le imel za lepe spomine polno fotografij..
barva? vseeno.. da je le Sivina Izginila.



premražen postal je le stvar


na odru se Rana predstavlja,
zastor pa čaka na zadnje dejanje,
na klopi se pesem ponavlja
v ubite besede, ki tipajo sanje.

zdaj glasba mrcvari vse note
in deska umaže plešoča stopala,
po ustih jeziki pobirajo zvoke,
na črni podlagi se luč preigrava.

osupel obraz v temi sedi,
aplavzi obstanejo v mrtvemu gibu,
v senci kulis napaka preži,
le konec zatuli v priklonu, pregibu.

cvet pa že čaka v preddvedrju,
šampanjec slovesno ponuja kristal,
vlečko zazebe v glavnem Dotiku,
prestrašeni oder se zloži v predal.




p.s.
in.. odhod obuje smejoča stopala