Tebi, dragi brat po orožju, prijatelj, ki si odšel!

Ob vedenju, da obstaja čudovit, skrivnosten zakon narave, da tri reči, po katerih človek najbolj hrepeni, in sicer sreča, svoboda in duševni mir, vedno pridobimo tako, da jih podarimo nekomu, ki ga imamo po srcu radi, sem jaz izbral tebe. Tebe, ker sem te neizmerno cenil… …spoštoval in te imel v najglobljem kotičku srca. Vanj sem te shranil takrat, ko sem te prvič srečal. Skupaj sva se odzvala, ko je bila potreba po kadrih J(L)A na državni meji. Ko si se rodil, nisem bil zraven, si bil z njimi…svojimi ljudmi. Takrat, ko si bil z mano pri rojevanju jutra, ko sva bila 23. 05. v Pekrah, dneva in ko smo bili vsi iz 710 UC-ja skupaj v Kočevski Reki, ko je kazalo, da se sonce odpravlja spat, da bo za večno ugasnilo. Pred agresijo J(L)A na našo ljubo domovino si pomagal sektorju 9 RSLO-ja, bil si neizčrpen vir podatkov. V goreči želji, da kar najbolj pomagaš domovini….sektorju 9, si v svoji…v hiši mame Ančke v Slov. Bistrici zbral vse, ki so sodelovali z obveščevalnim sektorjem in bili iz Slov. Bistrice. To so ti nekateri zamerili, in sicer tako močno, da te, čeprav si bil pred osamosvojitveno vojno pri OŠTO-ju v Slov. Bistrici poveljnik zaščitnega voda, niso postavili na častniško dolžnost.
Odpusti jim Marjan, jaz sem jim že, saj ljubezen….spoštovanje in odpuščanje je tisto pravo, vse drugo je lažen blišč in beda.

Čeprav sva vstajala vsak iz svoje postelje…vsak v svoji sredini, pila prve jutranje kave, vsak s svojimi, ki so bili okoli naju, sva bila in sva še del neke zgodbe o uspehu, zgodbe o pomladi, ki pa ni bila navadna pravljica, bila je nekaj več. Skupaj s prijatelji..svojci, z drugimi soljudmi, sva potopis nekega življenja, ki ga pišejo bogovi; eni se vsaj imajo za bogove…življenje…usoda. Sva bila someščana…soborca…prebivalca vesolja…državljana lepe Slovenije.

Vedno bolj ugotavljam, da to, da sem te spoznal, ni nekaj nepomembnega, nekaj tako za sproti, kot spoznaš mnogo ljudi, ki se jih po letu dni niti ne spomniš več. To, da sem te spoznal, je čast. Zakaj? Preprosto zato, ker si bil nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega v tem včasih pustem in turobnem, drugič razgibanem in zanimivem svetu. Skratka, bil si oseba, ki jo mora imeti človek preprosto rad in je nikoli ne sme pozabiti. Jaz te 'zaziher' ne bom nikoli.
Tvoj prijatelj,
Franci PULKO

Kako boli takrat, ko prijatelji

odhajajo od nas za vedno

in v nas puščajo bol, praznino

temnejšo od najbolj črne noči.

Vzpenjajo se med oblake,

zakrivajo jih meglice,

počivajo na svetlobi lune,

k nam se vračajo samo v spomine.

Bol para dušo takrat…srce

in tako temačno je vse,

tako, kot da padamo v brezna
iz katerih ni vrnitve,

tako je kot težka nočna mora.

O, kako takrat boli,

ko ostanemo sami,

takrat še sonce ugasne

in ni več sijaja lune.

V spomin prijatelju, stot. Marjanu VIDMAJERJU

Ganljivo. S spoštovanjem, vsa čast.

Bojana Mihalič je napisal/a:: Ganljivo. S spoštovanjem, vsa čast.

Bojana, hvala Ti, by

» Dragi Valovci!