Zato so pesmi včasih žalostne

Zato so pesmi včasih žalostne

Kar danes vidim, slišm in otipam,
je skoraj isto kot je to bilo pred leti,
a takrat sem čudila se življenju
in nisem mislila,da enkrat treba bo umreti.

Porajale so so ideje nove,
veselje je klicalo k izpolnitvi,
a z leti je korak postal manj prožen
in zemlja zdaj počasi kliče me k vrnitvi.

Še vedno je srce veselo,
Še so oči mladostno v svet zazrte,
a vedno bližje je spoznanje,
da slej ko prej za vedno bodo mi zaprte.

Ker rojstvo, ki bilo je včasih blizu,
zdaj z leti se mi oddaljuje,
in smrt, ki včasih je bila nevidna,
z dnem vsakim se mi vse bolj približuje.

Zavedanje smrti je "večna tema." Bojimo se, ker ne vemo kam gremo. Kaj pa če se vračamo tja od koder smo prišli? Zakaj o tem ni kakšnega oprijemljivejšega spomina? Prerajamo se, to je nekaterim jasno, nekaterim pa ne, predvsem zahodnim ljudem ne, ki so prežeti s cerkveno ideologijo, kajti krščanstvo to v svoji biti ni, kar pa so iz njega naredili duhovniki, pa je druga zgodba, saj so zamolčali resnico o reinkarnaciji. Z "nevednostjo" smo pravzaprav zaščiten, kajti, če bi vedeli kaj nas čaka na poti preobrazbe bi bili še bolj prestrašeni kot že smo. Življenje ja takorekoč pravljica, mi, večji ali manjši junaki, akterji ali pa bojazljivci, se soočamo z mnogimi izzivi in preizkušnjami na poti k SEBI - BOGU. Moje suvereno mnenje je, da je "smrt iluzija," to izvajam iz preprostega dejstva, da se v enem dnevu zgodi celo življenj, tretjino ga prespi, kar v eni inkarnaciji znese povprečno 25 let, hm, kje pa sem vsa ta leta? Mar ne v predverjih astrala, "na oni strani," zavoljo tega se nihče ne vznemirja, zakaj bi s takoimenovano smrtjo. No, to ni kar tako zlahka za opraviti, eden od namenov življenja je menda, da ugotovimo kdo sploh smo. Tvoja pesem odkrito priča o tem kar te vznemirja.

Naše misli so odvisne od dnevov in dan ni dnevu nikoli enak. Pesem steče

Svit Valovnik je napisal/a:

Zavedanje smrti je "večna tema." Bojimo se, ker ne vemo kam gremo. Kaj pa če se vračamo tja od koder smo prišli? Zakaj o tem ni kakšnega oprijemljivejšega spomina? Prerajamo se, to je nekaterim jasno, nekaterim pa ne, predvsem zahodnim ljudem ne, ki so prežeti s cerkveno ideologijo, kajti krščanstvo to v svoji biti ni, kar pa so iz njega naredili duhovniki, pa je druga zgodba, saj so zamolčali resnico o reinkarnaciji. Z "nevednostjo" smo pravzaprav zaščiten, kajti, če bi vedeli kaj nas čaka na poti preobrazbe bi bili še bolj prestrašeni kot že smo. Življenje ja takorekoč pravljica, mi, večji ali manjši junaki, akterji ali pa bojazljivci, se soočamo z mnogimi izzivi in preizkušnjami na poti k SEBI - BOGU. Moje suvereno mnenje je, da je "smrt iluzija," to izvajam iz preprostega dejstva, da se v enem dnevu zgodi celo življenj, tretjino ga prespi, kar v eni inkarnaciji znese povprečno 25 let, hm, kje pa sem vsa ta leta? Mar ne v predverjih astrala, "na oni strani," zavoljo tega se nihče ne vznemirja, zakaj bi s takoimenovano smrtjo. No, to ni kar tako zlahka za opraviti, eden od namenov življenja je menda, da ugotovimo kdo sploh smo. Tvoja pesem odkrito priča o tem kar te vznemirja.

Tule prilagam prevod neznanega avtorja, ki sem ga poslušal pred dnevi:

Stojim na morski obali
ladja na moji desni se odmika od obale
in zapluje na modro morje.
Predstavlja lepoto in moč
ko stojim in gledam kako se odmika.
Postaja kot košček belega oblaka
tam kjer se stikata morje in nebo.
Takrat nekdo ob strani reče:
»Poglejte izginila je.«
Samo iz mojega pogleda, to je vse.
Prav tako je velika, široka, globoka kot,
ko je bila še poleg mene.
In še vedno lahko prevaža enako težo
do drugega pristanišča.
To pomanjšanje je v meni in ne v njej.
In v trenutku, ko nekdo ob meni reče:
»Poglejte izginila je.«
Obstaja drugi fant, ki jo opazuje kako prihaja,
in čaka da povleče vrv na privez.
V školjko zatrobi njen prihod in smrt tako umre.

Smrti ni.