Slabo se je začelo na mojih počitnicah. Sredi noči so me prebudili, ko sem mirno spal v svojem vigmanu, ki sem ga bil postavil na nek travnik ob jezeru Bracciano blizu Rima. Ilegalno, kaj pa. Saj smo v Uniji. Vzel sem meglajtko, ta veliko, trdno odločen, da fejst kresnem tistega, ki mi ne da miru in mi ne pusti spati. Ves zaspan in besen sem silno in glasno odpel zadrgo in skočil na plano. Zaradi vseh teh okoliščin sem čisto pozabil, da sem oblečen samo v Tissojevo športno uro. Belo in z zlatimi kazalci, kar ni bilo posebno važno, bolj to, da Švica ni v Uniji. To me je bilo skoraj pokopalo.
»Komeva? Mekeke koza. Čigav si pa ti?« me prav nič nežno vpraša državni organ v karabinjerski uniformi po angleško s tistim zanimivim apeninskim naglasom. In s takim neprijetnim mezosopranom. Lahko bi rekel, da je bil tisti organ bolj organka.
»Kirkin, čigav pa? Iz Ljubiane.« povem po pravici, ker sem bil čisto zmeden in prestrašen. Vam bom že dal provinčo Zlovenio, makaranorji smotani!
Še eden je bil tam v uniformi, bolj zadaj. In se je tisti organ prav nesramno režal, ko me je osvetljevala lučka prvega organa po mojih moških organih. Prasec!
A sem jaz kriv, da je v Uniji tako prekleto zatohlo?
In zajebano.
»S svojo nedostojnostjo žališ organe naše države. To je kaznivo!«
Pa še nekaj pripomb je bilo v jeziku domorodcev. Samo, laško slabo razumem. Bolj union, saj sem že dolgo doma za Bežigradom. Cel hudič bo, zato skušam vse skupaj preobrniti na šalo. Da imam svojo modro spalno srajčko z rumenimi zvezdicami v pranju in take tam nakladam. Abramka crkava od smeha. Jasno, njej se sladko pelje. Njej je lahko, saj je lepo in varno zafršlusana v šotoru. Pa še jezna je name. Kt ps. Že spet. in to samo zaradi Kirke. Kot da je to taka reč. Takšne so ženske odkar smo v Uniji. Organ(ka) me priganja, da naj si kaj oblečem, pa gremo, alora, na karabinjersko postajo, da ne bom tam skakal v sami uri in to švicarski, reče še posebno prezirljivo.
Na postaji je bilo v začetku grozno. Tisto, saj veste, protokolare in formulare. Zakonski stan. Poročen. Dvakrat. Z isto. Civilno in cerkveno. Etc. Da imam dovoljen en klic, potem mi bodo začasno odvzeli še mobija. Koga naj pa pokličem ob treh zjutraj? To bi bili njegova ekselenca Ludvik Toplak srečni, da bi ob tisti uri nočni v samih gatah branili slovenskega državljana. Jebe se Toplaku v gatah za Abrama. Pa Abramu za Toplaka tudi, Celo, ko brez gat žali Italijo in se norčuje iz Unije. Vsaj tako je pisalo. Čitabe. Oficiale in protokulare.
»Dotore Abramo, avanti!« me strogo pokliče komandante od karabinjeri. Reži se kot pečen maček. Ne bo hudega, to takoj vem. Mož je za štose. Pol ure se zezava. Samo podpišem naj tisti protokol in grem lepo svojo pot. Zdaj so se tudi drugi smejali. Verjetno zaradi tega, ker se je še najbolj varno strinjati s predpostavljenimi. Povsod, celo v Uniji. Kdor tega ne ve, je mona …
Vsega v protokolu nisem razumel. Niti s slovarjem. Pisalo je, da sem bil oblečen samo v uro neznanega porekla in še nekaj.
Tisti prokol sem šele doma razvozlal. Besedo sem našel na neki hrvaški spletni strani, tam poleg peljarjev. Po hrvaško se reče veliki nakit, čeprav ne vem, kaj je to. Bom enkrat kakšnega navtika vprašal.
***
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
