Zemljemerec zelene duše - 1

Naslov sporočila: Zemljemerec zelene duše - 1 Čet 22 Jul 2010 - 15:51

1

Tu bom napisal nekaj o sebi. Pojasnil bom nekatere polpretekle politične, socialne in gospodarske okoliščine. Na svoj način bom naslikal dogodke, kot se v resnici zgodili. O tem bo v Zemljemercu.

2

Z Gorenjske sem. Rodil sem se nekaj kilometrov stran od Vrbe. Tam se je ta huda stvar začela.

Kot otrok sem živel v nekem kranjskem predmestju. Pa me niso mogli pustiti pri miru. Kar tako, brez potrebe, so me iz ljubega miru prešolali v mestno šolo. Ker je bilo menda bolje, da imam tam dvojke, kot v predmestju petice. Tako nekako.

--

Tisti dan sva v mestno šolo prišla dva nova. Jaz in še ena deklica. Smotana, svetlolasa in z blendiranimi cvikerji. Z nekim groznim narečjem. Jasno, odličnjakinja. Mnogo bolj odločna od mene. Že prvi dan.

»Kje bosta sedela?« je vprašala razredničarka.
»V toti klopi! Skupaj bova, ker sva oba nova!« Tako je smrklja bolj ukazala kot povedala. Ni bilo nobenega dvoma, kdo ima glavno besedo. Ej, kako so se režali tisti pobalini. Mestni. Pa nedisciplinirane domišljave mule tudi. Le razredničarka se je prijazno smehljala.

»Zdaj moramo biti najboljši razred na šoli. Zdaj, ko smo dobili še dva dobra učenca.«
Kot, da ne bi videla, kako je smotana tota škilasta frklja.

Zatem so vsi vstali, da so se seznanili z nama. Med šolsko uro. Sošolci so bili do mene bolj prijazni. Verjetno zaradi naglasa.

Na koncu sva se znašla skupaj v tisti toti klopi.

»Kako ti je ime?« je rekla in snela tista nemogoča očala.

»Zemljemerec sem.«

Samo to sem lahko rekel, ko sem videl njene oči. Tiste modre oči. Prvič. Skoraj temno plave.

Kot morje.

»Jaz sem Cideja.
Kaj pa meriš, če si Zemljemerec?«
»Duše, samo duše merim.«
To bi moral reči. Pa nisem.
»Vem, da bova prijatelja. Ker si tak prijazen fant.«
Njene besede so se mi zdele lepe. Čeprav je bila zelo smotana in jih je povedala s čudnim naglasom.

Vsa leta sva sedela v isti klopi. Do konca osemletke.

--

Slabo ure dlje, če sem zelo natančen.

3

Potem je nekako šlo. Posebno mene so tisti mestni sošolci lepo sprejeli. Vsi. Cidejo pa samo nekateri. Pa ni bila ona prav nič kriva. Za kakšno številko je bila pametnejša od nas in za več številk bolj zrela. Težko so jo sprejemali tudi nekateri učitelji. Zase vem, da sem se klavrno počutil, če sem imel kdaj boljše ocene od nje. Nek tak čut za pravico sem imel že takrat v sebi, če nič drugega.

S Cidejo sva skoraj vedno hodila skupaj v šolo. Pa domov. Doma sva bila na drugem koncu mesta kot ostali sošolci. Ponavadi sva bila na poti sama, le včasih sva šla skupaj z njenim bratom. Z njim sem se dobro štekal, celo v istem športnem klubu sva trenirala. Blizu delavskega naselja so imeli hišo, nobel, z velikim vrtom. Njeni stari pa zateženi. Zahojeni malomeščani sto na uro. Takrat sem jim marsikdaj zmeril. Dosti časa sem prebil pri njih. Žoga, badminton in take reči. Tudi drugi otroci so se nama radi pridružili. S Cidejo sva se včasih celo učila, čeprav so naju brez razloga obtoževali, da sva piflarja. Počela sva vse, kar je v navadi med prijatelji in sošolci. Vsak mesec me je celo postrigla, ko sva se šla frizerje. Včasih sva se igrala tudi kakšne druge, bolj zahtevne poklice. Samo ne prav pogosto. Skoraj vedno naju je kdo zmotil.

4

Naenkrat so postale spominske knjige zelo popularne. Vsaj na naši šoli. Z verzi nisem imel težav. Zato sem pisal razne puhlice ne samo sošolkam, temveč tudi ostalim. Celo dekletom, ki jih skoraj nisem poznal. Tega početja me je še zdaj malo sram. Saj ne zaradi drugega, le zaradi slabih tekstov.

Cideja me je pregovorila, da tudi njej nekaj napišem. Če sem že vsem drugim.

»O čem naj pa pišem?«

Si je takoj izmislila. Z njenim peresom sem potem napisal naravnost v spominsko knjigo, kar je želela. Brez kakšnih konceptov. Štirinajst enajstercev, brez presledkov med vrsticami. En verz sem moral popraviti, zaradi števila zlogov. Všeč ji je bilo. Kar tja spodaj je napisala – Hvala! Pa podpisala. Vsaj to je bilo originalno v tisti spominski knjigi.

--

Čez kakšen teden je prišel pome Cidejin brat. V nedeljo dopoldne. Z njim sem moral pod nujno. Zbrana je bila cela družina. Pa še nekaj sorodnikov, ki jih nisem poznal. Na mizi pa tista spominska knjiga. Samo gledal sem, kam bom bežal.

»A nam boš prebral?« je rekel njen stari v vsej svoji zateženosti. Odkimal sem, zato se je potem kar sam lotil branja. Lepo in z občutkom, da so tudi ostali menili, da sonet ni tak zmazek kot se je zdelo meni. Njena mama me je pohvalila:
»Za to pa zaslužiš darilo.«

In sem ga tudi dobil. Takoj. Od Cideje. V pričo vseh me je glasno poljubila na usta.

Zato, ker je bila res smotana.

Takrat sem njene starše dokončno izmeril. Izračunal sem jih s svojo zemljemersko trigonometrijo. Brez napake. Na čisto nulo. Samo tega nisem razumel, kako imata lahko tako v redu otroke. Njen stari mi je dal polno škatlo filmov. OK, saj ni imel filmske kamere in jih sam sploh ni potreboval.

5

Prišel je čas, ko sem Cidejo pričel zanemarjati. Družil sem se s starejšimi od sebe. Marsikje, tudi v nekem filmskem klubu. To je bil takrat edini način, vsaj za me, da sem dobil kamero in včasih posnel celo kakšen film. Tudi z vodnimi športi sem se precej resno ukvarjal. Za filme sem potreboval denar. Ogromno denarja. Babica mi ga ni mogla dati. Zato sem se dolgo šel ministranta. V resnici moral, zaradi tistega malega denarja. Poslovno so bili pogrebi najboljši. Z vsakim pogrebom sem zaslužil polovico filma. Razvijanje je bilo že v nabavni ceni. K sreči so bila tista leta dobra za naše poslovanje. Hvala Bogu, veliko pogrebov smo takrat imeli v delavskem naselju, ko so bili bili filmi zelo dragi. Nekateri sošolci so me včasih zbadali zaradi ministrantskih oblačil. Pa iz tega, ker sem nosil križ z žalnim trakom so se malo ponorčevali. A so bili redki, ki so to počeli na glas. Niso vedeli, kako težak je bil zame tisti križ, celo brez njihovih besed. Pa kaj češ?

Jebat ga.

6

S plavanjem sem imel več sreče. Tekmoval sem marsikje, po vseh slovenskih mestih, tudi v Splitu, Mostarju, pa na Tašmajdanu v Beogradu. Včasih celo s Triglavom v grbu na trenirki. Čeprav sem raje igral vaterpolo. Plavanje je bolj garanje. Vaterpolo je poseben šport. Res lep. Kljub grobosti. Samo, plavati moraš zelo dobro, obvladati žogo in tehniko. V moštvu smo se vsi dobro razumeli. Jaz še prav posebno s Cidejinim bratom.

Tisti čas je hitro minil. Le tu pa tam so se mi trenutki tudi vlekli. Ob večerih mi je bilo kdaj težko zaradi pripomb na moje zašite puloverje pa teh reči. V nos so jim šle moje temno sive platnene hlače. S slikico na žepu. Dobro se še spomnim, da je tam pisalo Peco's Bill. Namesto zadrge sem imel gumbe. Drugi so hodili kupovat hlače, take modre, v Italijo.
»Vsak kreten, če jih plača, ima lahko lepe obleke,« mi je povedal Cidejin stari. Marsikaj je vedel, zdelo se mi je, da se je specializiral zlasti za kretene. A ni to čudno, meni pa se je prav on zdel največji.

Ok, priznam, da je tole brez zveze. Krneki. Saj vendar vsak ve, da to ni pomembno.

Še zmeraj sem bil Zemljemerec in moje meritve so takrat kazale drugače.

Bivšemu zahojenemu režimu pa sem zameril. Do smrti. Tisti kurčevi Varteks. Ker niso znali pofarbat platna z indigom. Pa sešit takih hlač, kot se spodobi. Ne samo zaradi sebe. Zaradi vseh, ki smo jih morali nositi. Naredili so jih pa na vagone.

Zato je prav, da je tisti režim propadel. Posebno pa me je veselilo, ko sem bil kasneje večkrat v Varaždinu, prav v šivalnici jeansa. Tam šivajo danes drugače. Tudi znameniti model 501.

In tiste zakovice nabijajo, kot se spodobi.

***

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Čet 22 Jul 2010 - 18:27

Abram, vem da si že nekaj časa na Valu in me veseli, da nisi več samo tihi spremljevalec. Moj vtis zgodbe ... rekla bi - na trdnih tleh spisana, preprosta v besedah, globoka v mislih. No, moj občutek je nekako takšen.

Vesela tvoje prisotnosti Zemljemerec zelene duše - 1 261834

p.s. verjamem, da daje Valu nek svoj utrip predstavitev članov z imenom in priimkom in po možnosti s slikco, najbrž si to že opazil. Zaželjeno je, vendar si vzemi čas.

Lep dan
Nuška

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Pet 23 Jul 2010 - 10:40

Nuška, hvala za prijazne besede! Prosim, če mi napišeš, kam naj objavljam prozne tekste. Tja, kamor sem dal tekst 'Allo 'Allo ali tu, kjer sem nalimal Zemljemerca?

Zemljemerec zelene duše - 1 Icon_rolleyes

Lp

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Pet 23 Jul 2010 - 17:16

Tukajle bo čisto prav:) Bom ti še tisto prestavila sem. Če se ti jih bo nabralo kaj več, bomo pa zbirko odprli, kamor se potem prestavljajo s strani moderatorjev. Novo prozo pa vedno daš tukaj, saj ti gre:)

Pozdrav

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Pet 23 Jul 2010 - 18:18

Prav z zanimanjem sem prebral ponujeno. Napisano enostavno, brez olepševanj, baročnosti in odvečnih nespretnosti, pravzaprav kar v skladu s tvojim poimenovanjem: ZEMLJEMEREC, čestitke!
Se opravičujem ker sem te "prekrstil" v Zemljemerca, Abram.

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Ned 25 Jul 2010 - 16:30

Nuška, nalepim še kaj smešnega. Bom videl, če bo kdo prebral …

Lp, A

Zemljemerec zelene duše - 1 Icon_smile

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Ned 25 Jul 2010 - 16:32

Hvala, Svit! Prav imaš, želim pisati bolj kratke povedi. Čimbolj enostavno. Pa kljub temu kaj povedati.

Lp, A

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Ned 25 Jul 2010 - 22:39

abram je napisal/a:: Nuška, nalepim še kaj smešnega. Bom videl, če bo kdo prebral …

Lp, A

Mogoče bi blo edinole fino, če uporabiš malo večji font, malo težko je brati Smile

Naslov sporočila: Re: Zemljemerec zelene duše - 1 Pon 26 Jul 2010 - 11:23

Nuška Golobič je napisal/a:

abram je napisal/a:: Nuška, nalepim še kaj smešnega. Bom videl, če bo kdo prebral …

Lp, A

Mogoče bi blo edinole fino, če uporabiš malo večji font, malo težko je brati Zemljemerec zelene duše - 1 Icon_smile

Veš, bojim se, da bo zmanjkalo prostora na svetovnem spletu.

Lp.

Zemljemerec zelene duše - 1 Icon_smile