V zgodbi, ki jo bom napisal, nameravam opisati življenje kmetov, predvsem
ljudi na državni meji in ob njej. To je zgodba, ki jo piše sam nikogaršnji svet in
hkrati od vsakega. Je delovanje življenja in z njimi povezanih pozitivnih človeških,
humanih dejanj takratnih pripadnikov J(L)A, vojakov graničarjev v mejni karavli
(stražnici) Brezovnik med leti 1981-1986, ki so bili zadolženi za ščitenje
državne meje. Odvija se na prostoru mejnih krajev, kot so: Trije kralji, Brezovec
takrat (kjer je bila nameščena karavla, katere poveljnik sem bil jaz) in Sv.
Primož nad Muto. Orisal in opisal bom kraj, življenje ljudi, vojakov
graničarjev. Trudil se bom, da vse nastopajoče akterje kar najbolj kot je v
moji moči, znanju ter spominu dobro predstavim, saj nekateri še živijo
tam; mladi vojaki iz vseh republik bivše juge pa so že davno odšli in kasneje
jih je v bratomorni vojni tudi veliko padlo. Padli so, bili pobiti za ideale,
ki si jih niso izmislili oni, mladi; ne tisti na eni in ne tisti na drugi strani,
ki so bili vpleteni v morijo. In nenazadnje si to zasluži kraj…zemlja, ki je še
najmanj kriva za to, kdo in kdaj z njo manipulira. Spodobi se, da se jih vse spominjamo
kot poštene, predane, delovne in dobre.
Naselje Trije kralji se razprostira na kar precejšnjem prostoru na
Koroškem, zasedajo kar velik kos Kobanskega hribovja. Leži v mejnem prostoru,
na meji med Slovenijo in sosednjo republiko Avstrijo. Do leta 1988 so imeli
Trije kralji še svojo osnovno šolo, resda s samo parimi otroci. Na Tri Kralje lahko
prideš iz več strani, in sicer iz magistralne ceste MB-Slov. Gradec, iz mesta
Radlje ob Dravi, mimo gostišča Žohar do mejnega prehoda Radelj pas in levo
naprej po makadamu, po »stari poti« ob potoku Radelca mimo nunskega kloštra v
Radljah in naprej po poti ob potoku v smeri Podlipje in desno naprej. Obstajata
pa še dve varianti, in sicer ena po poti preko Mute in Sv. Primoža nad Muto
desno proti gostilni Glavar in naprej proti Podlipju in naprej in druga
krajinsko zelo lepa pot v smeri Muta-Gortina- Bistriški Jarek, pred slednjim
zaviješ
desno po cesti proti Branik nad Muto in naprej.
Bog in še posebej politični sistem svoj čas hribovskim kmetom nista bila
najbolj naklonjena. Kot da nista marala kmečkega življa v hribovskih..obmejnih
krajih in kot da so jima bili na poti, vsaj tako sta se je oba obnašala. Pravzaprav
je bilo takrat videti in še danes se vidi ponekod, kot da jima je bilo malo mar,
kaj se je dogajalo z njimi, z dušami, ki so živele in še živijo v mejnem pasu,
v mejnem področju državne meje med bivšo Jugoslavijo sosednjo republiko
Avstrijo. Menim, da je bil vedenjski vzorec tako enega kot drugega povsod
če že ne enak pa vsaj podoben, saj bil je dobro izdelan, dodobra dodelan s
strani za to zadolženih. Prvi se je vedel tako, kot da tam trpeče…živeče
ljudstvo živi samo zaradi njegove volje, bolje rečeno, zaradi tega, ker je on
tako želel. Njemu v čast, da so ga lahko duhovno spremljali, so tudi na
relativno majhnem hribovskem prostoru, ki je v celoti pokrito z gozdovi, pred
mnogimi leti sezidali kar tri cerkvice: cerkvico Treh kraljev, cerkvico Sv.
Jerneja na Braniku nad Muto in cerkvico v Tomažu na Muto ter mnogo kapelic. Vse
so jih povezali s potjo, s kolovozi, z božjo, z njegovo potjo večkrat
prepuščeno silam narave, zobu časa. Žalostno, toda resnično, vsako leto jih je
manj, z vsakim letom je manj ljudi, ki bi se upirali naravi, ki pa je v tistih
krajih še posebej trdovratna in
neizprosna. Vse manj je kmetov v mejnem prostoru, ki bi se pehali za vsakdanji
kruh in to večkrat samo za golo preživetje. Drugi pa je sistematsko
preganjal ljudi na meji, jim s tem onemogočal že tako težko življenje, jim
kratil človekove pravice, jih posredno prisiljeval v težko in garaško delo. Na
celoten kraj in ljudi, na cele rodove, na mejnik Slovenstva je pustil
neizbrisen pečat »nedotakljivih«, robatosti..čutnosti, poštenosti in usodo
počasnega ugašanja…izbrisa…neobstoja in na kraju izginotja.
Tisto noč, februarja leta 1986, je v Radljah ob Dravi in po vsej Štajerski
ter Koroški močno snežilo. Sneg je kar sipalo z neba, padal je na že tako
debelo snežno odejo, saj je snežilo nepretrgoma že kar nekaj dni. Povsod po
širnem kraju so se že pojavljale težave zaradi snega, ceste so bile dobesedno
zaprte in le s težavo se je odvijal cestni promet. Po radiu in televiziji so poročali
o problemih, ki so jih bili deležni prebivalci skoraj po vsej Slovenji in jih
je povzročala snežna ujma. Kljub nenehnemu pluženju je bilo največ težav v prometu
na cesti MB-Slovenj Gradec in kot že vsako zimo v preteklosti je prišlo do
zastoja prometa v radelškem klancu. Lahko si predstavljate, kako je bilo kmetom
tam gori in graničarjem, saj je cesto, ki je merila v dolžino (mišljene so vse
ceste v kraju) 44 km,
plužil kmet Breznik s traktorjem. Ni še niti prišel s traktorjem do kraja
pluženja, je bila cesta na prehodu Radelj-pas, kjer je začel zjutraj plužiti,
že pošteno nasipana s snegom.
Stal sem zraven službenega telefona M 53 na okenski polici mojega stanovanja
v Radljah in čakal na poročanje dežurnega desetarja-desetnika (vojaški čin v
J(L)A) o stanju v karavli in rajonu, saj je vladalo obsedeno stanje zaradi
obilice snega. Bil sem na letnem dopustu od lanskega leta in lahko si mislite,
kako sem se počutil, ko sem dobival poročila, kaj in kako se dogaja na meji z
mojimi vojaki. O vsem obveščenem sem moral takoj obveščati dežurnega častnika v
mejnem odseku Maribor, ki pa je bil na mojo srečo eden od »pametnejših« in ni
zahteval nemogoče. Dežurnemu, mojemu namestniku na karavli sem ukazal, da
vojake drži pri karavli, da jih ne pošilja na rajon varovanja in da čistijo
predvsem poti v okolici objekta, da lahko pridejo do premoga, do zaščitnih psov
in do pujskov, ki smo jih tudi imeli na karavli. Ko sem vse to postoril, ura je
bila okrog pet zjutraj, sem bil kar bolj zadovoljen, skuhal sem si kavo in se
malo ulegel na kavč v dnevni sobi, ko se je oglasil »poljski telefon«: »Klep,
klep, klep,« takšen glas je namreč imel. Vrglo me je pokonci, da sem se zaletel
v kamin, preden sem prišel do telefona. Dežurni s karavle mi je sporočil, da je
v karavlo prišel sin soseda, kmeta Lesjaka (po domače Kozlič), ki je bil od
karavle oddaljen 4
kilometrov, da je bil ves objokan in je prosil, da bi po
telefonu poklicali rešilno vozilo iz Radelj, saj ima njegov oče hude težave z
želodcem. Tisti hip sem poklical v ambulanto v Radljah, vendar so mi
predlagali, da zaradi situacije, kakršna je vladala zunaj (cesta mejni prehod
Radelj pas-Trije kralji je bila neprevozna, vsaj tako jim je javila obmejna
Milica na prehodu), bolnika Kozliča vojaki z nosili prinesejo od kmetije do
mejnega prehoda in da ga bodo potem oni od tam spravili v Radlje. O vsem sem
nemudoma obvestil nadrejeno poveljstvo v Mariboru in jim sporočil načrt izvedbe
prenosa Kozliča od doma do mesta predaje na mejnem prehodu.
Vojaki so okoli šeste ure zjutraj z nosili po snegu visokem do pasu krenili
do kmetije Lesjak in po treh urah (v normalnih pogojih je bilo potrebnih
dvajset minut hoje in bil si pri kmetiji) prišli do tja. Od tam so vojaki s
kmetom Kozličem na nosilih krenili na pot okoli devet in petnajst minut, na
cilj, na mejni prehod pa je kolona dvanajstih vojakov s kmetom Kozličem na
nosilih prispela okoli sedme ure zvečer, ko je že bila popolna tema. Celotno
pot sem jih spremljal in usmerjal preko radio zveze. Lahko si predstavljate,
kako sem se počutil, ko so mi sporočali, da so na kraju moči, a da bodo kljub
temu zmogli opraviti to nalogo in prenesti Kozliča; odleglo mi je, ko so mi
sporočili, da so nalogo uspešno opravili. Z rešilnim vozilom sem bil na mejnem
prehodu in čakal na moje vojake, da pridejo, da prineso bolnika. V parih
poskusih sem zagazil v sneg v smer, od koder sem jih pričakoval, vendar je bilo
snega preko mojega pasu, tako da sem se vrnil na izhodiščno točko. Vsi na
mejnem prehodu, miličniki in cariniki v tisti izmeni, čeprav so bili v
skrbeh, so mi prigovarjali, da se bo vse dobro izteklo. Bolj ko se je bližala
noč, več zahtev je bilo iz poveljstva mejnega odseka v Mariboru, da jim poročam
o situaciji vsakih petnajst minut. Z živci sem bil že skoraj pri kraju, telefon
je kar naprej zvonil in moral sem se oglašati še na več strani. Opisati
občutke, kako sem se počutil, ko sem zagledal temne postavi v belem snegu, se
ne da. Bil sem tako ganjen…besen…vesel, da nisem imel besed. Ko so kmeta
Kozliča odpeljali z rešilnim vozilom pod modro lučjo in s sireno, sem s svojimi
vojaki, ki so bili popolnoma premočeni od padavin in znoja, sedel v prostoru
mejnega prehoda. Bil sem brez besed, pa saj niti niso bile potrebne.
Vojaki so mi kasneje pripovedovali, kako je izgledala pot, kaj vse so
doživljali in da jim je bilo najtežje, ko se je začelo temniti, ko niso bili
več prepričani, da bodo nalogi kos. Vendar jih je vsake toliko časa ležeči na nosilih
s stokanjem opomnil ter jim s tem vlival novih moči. Z vojaki je bil tudi
Kozličev sin Edi, ki je v tistih trenutkih in urah pravilno odreagiral in bil
povezovalni člen v ekipi. Na čelu kolone se je bilo potrebno menjavati, gaz je
bila visoka in so se prvi trije kaj hitro upehali, menjali so jih drugi trije
in tako naprej. Tudi na nosilih se je bilo potrebno menjavati vsakih petsto
metrov, čeprav bolnik ni bil debel, a je bil težak. Kot so mi pripovedovali
vojaki, je bil proti koncu težji od vsakega izmed njih, ki ga je nosil, čeprav
je tehtal eden od vojakov dobrih devetdeset kilogramov.
Vse težko se je pozabilo, ko je prišla pomlad in so nastopili topli dnevi. Na
karavlo je prišel kmet Kozlič, da se je vojakom zahvalil za takšno
požrtvovalnost. Bil je živ in zdrav, to pa je štelo največ.
Opisal sem samo eno zgodbo iz meje, podobnih je bilo še več, kjer so vojaki
bivše J(L)A, graničarji pomagali ljudem..kmetov živečim v rajonu karavle.
Velikokrat so pomagali pri izgradnji prepotrebne infrastrukture, cest,
polaganju vodovoda, elektrifikaciji in še bi lahko našteval. Spomnim se, kako
so vojaki karavle Brezovnik neko zimo pomagali visoko noseči učiteljici doma iz
Mute, ki je učila v osnovni šoli na Treh kraljih, ko je ostala v snegu skoraj
brez zavesti, vendar to je že druga zgodba.
Verjamem, da nisem osamljen v podobnih primerih, da je tega bilo v tistih
časih kar nekaj in da so si takrat ljudje..kmetje in vojaki na meji pomagali in
cenili vrednote, kot so: skromnost, srčna dobrota in vzajemna pomoč. Kako je
bilo njim tam spodaj, takrat v letih 1991-2001, tega ne vem, mislim pa, da se je
našel kdo, ko so ga potrebovali, da jih je spremljal njihov angel ali pač, kako
se kje tam imenuje.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
