BREZ GREHA

Nenadoma jo je spreletele po hrbtu. Obrnila se je in videla, od kje prihaja ta občutek. Njegove oči si zrle naravnost vanjo. Ni želela pokazati svojega vznemirjenja, le zenice so se ji tako razširile, da je raje zamižala.Usta so se ji negibno odprla.

Pri mizi je beseda tekla normalno naprej. Niče ni opazil ničesar. Segla je po kozarcu, se osvežila s požirkom .Obdala jo je presenetljiva mirnost.
Kljub hrupu je slišala njegove bližajoče korake in izmed množice premikajočih teles zaznala njegovo.
Končno je družba prisedla. Ni sedel poleg nje, pač pa na drugi konec, da sta se lahko nemoteno lovila s pogledi. Čas ju je sčasoma združil. Dotik nog, kot da bi šlo za slučaj, ju je stresel kot močan električni sunek. Široko sta se nasmejala drug drugemu in se sproščeno predala pogovoru pri omizju. Nekaj časa sta jim še sledila v navideznem poslušanju ter se smejala, ko so se drugi..njune misli so bile daleč stran ,besede so tekle skozi njuna dotikajoča kolena pod mizo.. Vse besede in vsa glasba so ždele le kot spremljava njuni vznemirljivosti.

Pijača je delala svoje..nekaj družbe se je že razšlo in niti nista dobro opazila, kdaj sta ostala sama.

Greva?
Brez pomisleka je pograbila svojo jakno in torbo ter mu brez besed sledila. Na usta se ji je risal nasmeh, telo se je premikalo po svoje v vsej svoji vabljivosti, glava je komaj ostajala na ramenih..zamegljeni pogled ni bil posledica plesa mehurčkov penine za njenimi očmi.

Sobo, prosim.

Zdrznila se je in niti za trenutek ni pomislila, da počne karkoli narobe, drugače..

Z zajtrkom ali brez?

Brez.

Bila je več kot hvaležna, da ju receptor ni spraševal po dokumentih. Sledila mu je..sledilo mu je njeno željno telo..

Zdelo se ji je, da je noge ne ubogajo, in tudi če bi si želela obrniti, tega ne bi mogla storiti. Bilo ji je popolnoma vseeno. Četudi frizura ni bila več takšna kot takrat, ko si je z zadnjo kretnjo pred odhodom popravila nagajivi pramen las in četudi je bil njen makeup že dodobra načet in na ustnicah ni bilo več sledu skrbno izbrane šminke..Bilo ji je vseeno, kakšna bo soba, kakšna bo kopalnica in ni s se poigravala z mislijo, kakšni ljudje obiskujejo ta hotel, pribežališče njune sle.

Vrata so se zaprla. V ključavnici je zaškrtal ključ v desno.

Obrnila se je ter mu zrla v oči. Zdelo se je kot večnost, ko se ji je bližal, a minilo ja manj kot utrip srca in manj kot en vdih in izdih, ko se ji je s svojimi čutnimi ustnicami končno prilepil na njena.Prvi poljub, poljub, ki zaznamuje.

Obstal je trenutek. Obstalo je nebo. Obstalo je vreme, obstala je večnost v vsej njeni minljivosti.

Njeni prsti so vedeli, kaj morajo storiti. Neskončno število nekaj gumbov je bilo spretno odprtih, ko je zaslišala njegov polglasni nasmeh..

Ne boš počakala, da te slečem jaz?
Zasmejala se je nazaj..ne…

Ni želel zaostajati za njo, in kot bi šlo za tekmovanje sta metala obleke s sebe ..

Odprla je oči in opazila odprto okno..ni je motilo, niti je ni motilo, če bi kdorkoli gledal njuno igro teles..ni je motila hladnost posteljnih rjuh pri dotiku njunih razgretih teles, ki sta se končno združili v eno v predajanju, jemanju, dajanju znova in znova..ni je motil pogled v oči, tako globok, da ga je začutila v samem trebuhu, kot bi ga želela vsrkati za vedno. In bala se je samo zatrepetati s trepalnicami, da ne bi izgubila čara tega trenutka.

Še nikoli ni čutila tako..Vsak njegov dotik ji je znova in spet obudil ženskost, in telo se mu je odzivalo na vsak njen dražljaj..brez besed, brez misli sta je sta se predala govorici teles ter z jezikom plesala v ritmu naslade…Brez zadržkov je vodila igro in premagovala samo sebe. Njegovo nemočno stokanje je v njej budilo popolno žensko.

To je hotela, to si je želela ,to ..in njega.

Lahko bi zajokala, lahko bi kričala.

Noč se je poslavljala. Nekje daleč se je začelo daniti. Gledala je v njegov obraz. Njegove ustnice, ustvarjene za poljube. Miren. Spokojen. Njegovo enakomerno dihanje je ni uspavalo, pač pa si je želela neskončno dolgo zreti vanj..vanj, ki jo je dopolnjeval kot nihče drug ..vanj, ki ne bo nikoli več njen, vanj,ki je potrdil njeno domnevo in izpolnil njena hotenja.

Nenadoma je vstala, potihoma zakrivala svoje telo z oblačili, ki so ležala po tleh. Pobrala je njegovo srajco, se je dotaknila z lici, jo poljubila in odložila na rob postelje.

Obrnila je ključ v vratih. Kljuka se je stežka vdala. Vrata so poltiho zaječala,kot da je ne bi hotela izpustiti.

Ko ga je še zadnjič nehote površno v odhajanj pogledala, je nemo s široko odprtimi očmi in usti, ki so hotele nekaj reči, zrl vanjo, telo mu je kot okamenelo ležalo popolnoma isto kot nekaj trenutkov poprej, le čutilo je drugače ..

Zaprla je vrata in odhitela po stopnicah, ne da bi se še enkrat ozrla. V svoji popolni utrujenosti je končno spustila iz sebe solzo z nasmehom..

Mateja Kožar je napisal/a:

Nenadoma jo je spreletele po hrbtu .Obrnila se je in videla, od kje prihaja ta občutek. Njegove oči si zrle naravnost vanjo. Ni želela pokazati svojega vznemirjenja, le zenice so se ji tako razširile, da je raje zamižala.Usta so se ji negibno odprla.


Pri mizi je beseda tekla normalno naprej. Niče ni opazil ničesar. Segla je po kozarcu, se osvežila s požirkom .Obdala jo je presenetljiva mirnost.
Kljub hrupu je slišala njegove bližajoče korake in izmed množice premikajočih teles zaznala njegovo.
Končno je družba prisedla. Ni sedel poleg nje, pač pa na drugi konec, da sta se lahko nemoteno lovila s pogledi. Čas ju je sčasoma združil. Dotik komolcev ,kot da bi šlo za slučaj, ju je stresel kot močan električni sunek. Široko sta se nasmejala drug drugemu in se sproščeno predala pogovoru pri omizju. Nekaj časa sta jim še sledila v navideznem poslušanju ter se smejal, ko so se drugi..njune misli so bile daleč stran,besede so tekle skozi njuna dotikajoča kolena pod mizo.. Vse besede in vsa glasba so ždele le kot spremljava njuni vznemirljivosti.



Pijača je delala svoje..nekaj družbe se je že razšlo in niti nista dobro opazila, kdaj sta ostala sama.


Greva?


Brez pomisleka je pograbila svojo jakno in torbo ter mu brez besed sledila. Na usta se ji je risal nasmeh, telo se je premikalo po svoje v vsej svoji vabljivosti, glava je komaj ostajala na ramenih..zamegljeni pogled ni bil posledica plesa mehurčkov penine za njenimi očmi.



Sobo, prosim.



Zdrznila se je in niti za trenutek ni pomislila, da počne karkoli narobe, drugače..



Z zajtrkom ali brez?

Brez.



Bila je več kot hvaležna, da ju receptor ni spraševal po dokumentih. Sledila mu je..sledilo mu je njeno željno telo..

Zdelo se ji je, da je noge ne ubogajo, da tudi , če bi si želela obrniti, tega ne bi mogla storiti. Bilo ji je popolnoma vseeno. Četudi frizura ni bila več takšna , kot takrat, ko si je z zadnjo kretnjo pred odhodom popravila nagajivi pramen las in četudi je bil njen makeup že dodobra načet in na ustnicah ni bilo več sledu skrbno izbrane šminke..Bilo ji je vseeno, kakšna bo soba, kakšna bo kopalnica in ni s se poigravala z mislijo, kakšni ljudje obiskujejo ta hotel, pribežališče njune sle.



Vrata so se zaprla. V ključavnici je zaškrtal ključ v levo.



Obrnila se je ter mu zrla v oči. Zdelo se je kot večnost , da se ji je približal, a minilo ja manj kot utrip srca in manj kot en vdih in izdih, ko ji je s svojimi čutnimi ustnicami končno prilepil na njena .Prvi poljub, poljub, ki zaznamuje .


Obstal je trenutek. Obstalo je nebo. Obstalo je vreme, obstala je večnost v vsej njeni minljivosti.


Njeni prsti so vedeli, kaj morajo storiti. Neskončno število nekaj gumbov je bilo spretno odprtih, ko je zaslišala njegov polglasni nasmeh..



Ne boš počakala, da te slečem jaz?
Zasmejala se je nazaj..ne…



Ni želel zaostajati za njo in kot bi šlo za tekmovanje sta metala obleke s sebe ..

Odprla je oči in opazila odprto okno..ni je motilo, niti je ni motilo, če bi kdorkoli gledal njuno igro teles..ni je motila hladnost posteljnih rjuh pri dotiku njunih razgretih teles, ki sta se končno združili v eno v predajanju, jemanju, dajanju znova in znova..ni je motil pogled v oči , tako globoko, da ga je začutila v samem trebuhu, kot bi ga želela vsrkati za vedno. In bala se je samo zatrepetati s trepalnicami , da ne bi izgubila čara tega trenutka.



Še nikoli ni čutila tako..Vsak njegov dotik ji je znova in spet obudil ženskost, in telo se mu je odzivalo na vsak njen dražljaj..brez besed, brez misli sta je sta se predala govorici teles ter z jezikom plesala v ritmu naslade…Brez zadržkov je vodila igro in premagovala samo sebe. Njegovo nemočno stokanje je v njen budilo popolno žensko.



To je hotela, to si je želela ,to ..in njega.



Lahko bi zajokala, lahko bi kričala.



Noč se je poslavljala. Nekje daleč se je začelo daniti. Gledala je v njegov obraz. Njegove ustnice, ustvarjene za pljube. Miren. Spokojen. Njegovo enakomerno dihanje je ni uspavalo, pač pa si je želela neskončno dolgo zreti vanj..vanj, ki jo je dopolnjeval kot nihče drug ..vanj, ki ne bo nikoli več njen, vanj,ki je potrdil njeno domnevo in izpolnil njena hotenja.



Nenadoma je vstala, potihoma zakrivala svoje telo z oblačili, ki so ležala po tleh. Pobrala je njegovo srajco, se je dotaknila z lici, jo poljubila in odložila na rob postelje.

Obrnila je ključ v vratih. Kljuka se je stežka vdala. Vrata so poltiho zaječala,kot da je ne bi hotela izpustiti.



Ko ga je še zadnjič nehote površno v odhajanj pogledala, je nemo s široko odprtimi očmi in usti, ki so hotele nekaj reči, zrl vanjo, telo mu je kot okamenelo ležalo popolnoma isto kot nekaj trenutkov poprej, le čutilo je drugače ..



Zaprla je vrata in odhitela po stopnicah, ne da bi se še enkrat ozrla. V svoji popolni utrujenosti je končno spustila iz sebe solzo z nasmehom..

Mateja, lepooo, da lepše more biti.

Položil jo je na mehki mah in pokleknil zraven…pil iz njene globine toploto srca. Z roko ga je narahlo povlekla k sebi, da je poljubil zaklad pod njenim popkom. Lepa je bila, lepa v globino duše, lepa na prvinski način. Še posebej je bila lepa, ko je bila v elementu doživljanja notranjih čustev in lepot. Zaradi teh vrednot jo je ljubil preko vseh meja; ljubil, kot se ljubi žensko, ki si to zasluži; žensko, ki ve o življenju nekaj več; žensko, ki ljubezen imenuje življenje.

,franci...krasen odgovor:)

Lepo, igra dveh teles

Prešutvo skozi ženske oči...

>>Prešutvo skozi ženske oči...<<

»Na promenadi se je danes prvič pojavil neki ruski knez, ki je z atletsko postavo, lepo oblikovanim obrazom, z elegantnim nastopom zbudil vsesplošno pozornost. Še posebno dame so si ga ogledovale kot divjo žival. Toda on je v spremstvu slug, črnca v rdečem atlasu in Čerkeza v popolni bleščeči opravi, mračno korakal, ne da bi koga opazil. Kar naenkrat je zagledal Wando in vanjo uperil hladen prodoren pogled, celo glavo je obrnil proti njej, in ko je bila že mimo, je obstal in gledal za njo.«

Tako Leopold von Sacher-Masoch v Veneri v krznu.

marko vitas je napisal/a:

>>Prešutvo skozi ženske oči...<<

»Na promenadi se je danes prvič pojavil neki ruski knez, ki je z atletsko postavo, lepo oblikovanim obrazom, z elegantnim nastopom zbudil vsesplošno pozornost. Še posebno dame so si ga ogledovale kor divjo žival. Toda on je v spremstvu slug, črnca v rdečem atlasu in Čerkeza v popolni bleščeči opravi, mračno korakal, ne da bi koga opazil. Kar naenkrat je zagledal Wando in vanjo uperil hladen prodoren pogled, celo glavo je obrnil proti njej, in ko je bila že mimo, je obstal in gledal za njo.«

Tako Leopold von Sacher-Masoch v Veneri v krznu.

tako nekako..