„ZAPISANA V ČASU“

Naslov sporočila: „ZAPISANA V ČASU“ Pon 14 Jun 2010 - 11:14

Nikjer nobenega, danes je ostala doma sama, končno si je ponavljala.
Zadnje čase ali po pravici povedano že kako leto se je vse pogosteje umikala v samoto, bežala pred svetom, ni si želela izolacije ali hrepenela je po miru, svojem notranjem svetu.
Počasi se je pričela spreminjati, zoreti, spoznavati svet v drugačni luči.
Nikoli se ni spraševala, sprejemala je svoje spreminjanje, vedela da z leti človek pridobi ali stagnira, kakor želi, odločitev je vedno njegova. On je svojega življenja gospodar sam se mora odločiti, stopim korak naprej ali ostanem na mestu.
Stanje na mestu jo je utrujalo, ni vedela kaj bi s tem, občasno je opazovala ljudi okoli sebe, pa ne da bi obsojala, vendar je spoznala,to ne pelje nikamor. Njena sprememba se je pričela kar tako, počasi se ji je odpiral drugačni svet, svet zavesti. Pričela je sprejemati sebe, se opazovati odpirati vrata v notranjost duha, postajala je drugačna, ni bila navajena take osebe.
Ni bilo preprosto, krizno obdobje se je pričelo po delnem uvodu ali uverturi.
Pri čustvih je butnilo na plan kakor strela z jasnega počasi, za njo katera je imela življenje v domeni je bil šok, pričelo jo je odnašati ni vedela kaj in kako, rekla si je, saj bo, zmogla bom: Mesec ali dva potem pa vse po ustaljenem redu, vozili bomo naprej kakor do sedaj, varno in preudarno.
Ha....ni kar tako, ko se dogajajo prenove, se prične pri temeljih, temelji so se zamajali in to močno, razpoka je v osnovi popokala vsa trdna in čvrsta čustva njene biti. Pričelo se je na novo, gradila je nekaj novega lepega ali ni bilo tisto kar je njena prenovljena duša želela.
Tisti dan se je še kako zavedala sebe, vedela da zelo ljubi svoje otroke, postavljala se je v njihov bran, mož ji je to očital, ti očitki so jo motili toda ni se predala, pogled na svet jo je gnal naprej, ni odnehala.

Bila je ena tistih mam, katerim je bilo materinstvo ob enem tudi poslanstvo. Ljubila je svoj naraščaj, predana jim je bila, to se je odražalo na njih, bili so ponosni na njo in ona jim je to čustvo vračala.

Pri njej in ob njej so se čutili varne, imeli za sebi enako.

Mama, bolj kakor to je bila ta malemu igračka, s katero si lahko popestri petminutni odmor, ob kateri lahko izkazuje svojo moč, ni vedel da ga lahko še mama premaga v dvoboju.

Da ob zimskih večerih sta se večkrat pomerjala v moči in do nedavnega, ga je ona, premagala..

Sedaj je pričela njegova moč rasti in s tem je bil ponosen, kolikokrat je rekel: Sedaj sem večji od tebe,močnejši!
Res je bilo, toda ona je bila še vedno tam ko jo je potreboval, njena ljubezen do njega se ni večala ali manjšala, ostala je taka neprecenljiva in neizmerno velika.

Enostavno se je lahko stisnil k njej, jo objel in ji rekel; Rad te imam!

Jaz tudi tebe otrok moj, mu je zašepetala v uho.

Prenova se je nadaljevala, življenje ji je pokazalo tisto plat ob kateri se ti mravljici prikradejo na kožo, naježena koža pa ustvarja nelagodje. Tako se je občasno čutila v tej novi vlogi, nelagodno, čudno, opustošeno.

Želela si je nekaj novega drugačnega, ni je zadovoljilo vsakdanje življenje. Služba, dom pospravljanje ena sama zmeda je postajala v njej.

Njena duša je hrepenela po več, po tistem notranjem miru, v temu zakonu ga ni imela.

Prekrasne otroke to že, ali mož, ne to ni bilo več to, preveč je stopical na mestu, nergal, se razburjal, nič ni napravil sebi v prid.

Občasno sta se tudi besedno dvobojevala, ko ji je prekipelo se je dala proti, postavila v bran.

Velikokrat mu je dejala, zakaj ne spremeniš repertoar besednega zaklada in to iz preprostega razloga: obnašal se je kakor generacija pred njim!

Ko je hotel pokazat svojo nadmoč in se je čutil ogroženega je dvignil glas, ali pa uporabljal tiste besede katere režejo, kakor dobro naostren nož.

Tega ni prenesla, njena notranjost ni sprejemala, sama ni bila taka in tudi želela ni, da bi bili drugi do nje. Vedela je česa si želi, toda ni prišel še čas, še je morala zoreti, nemir se je pojavljal tu in tam, ko ji je bilo najhuje je posegala po spanju, umirjala oziroma krotila sile v sebi .

Kakor vsaka prenova je tudi njena zahtevala svoje, ne denarna ali materialna vlaganja.
Vlagala je trud same sebe, to da je spremembo sprejemala kakor Božji dar, da se ji ni upirala. V kolikor bi se postavila proti bi bilo usodno, to je zelo hitro spoznala, videla in gledala je njim, črnim mislim v obraz, opazovala jih od blizu, niso bile ravno najboljši predmet prenove, na trenutke so s vso krutostjo opletale okoli nje.
Dejala si: Jutri je novi dan, lepši, sonček posije po dežju!
Vse to je potrebovala za rast.