Molče stojim na robu hrepenenja
in gledam v prepad, ki ždi pod mano.
V temini iščem misli utopljene,
odmev utripov svojega življenja.
Tišina se zarašča v mojo rano,
a v njej ni bolečine več nobene.
V zapredek večnosti svoj dih ovijem,
odsev oči v grenko senco zlijem...
Šepet noči se v miren sen razpenja,
in v meni so zaspali vsi volkovi.
Ne slišijo več mojega ihtenja,
ki skrivam ga med temnimi gozdovi.
Ne čutijo več divjega sopenja,
premočni zdaj so njihovi okovi.