Ponoči, ko
si spala,
sem ti prišil solzo nazaj na obraz.
Nisem želel, da bi se izgubila
na tej dolgi, nevarni poti
do mojih oči.
Pod blazino sem ti tudi pustil
tisti tvoj nasmeh,
ki si mi ga skrivaj podarila
tisti dan, ko sva se sprehajala
po prodnatih poteh najinih sočutij.
Ne želim si,
da splesni v moji vlažni turobnosti.
Obdržal pa sem tvoje valove.
Spustil bom nanje
divje čeri samote,
da jih razpenim
v neznosen bes
in z njimi utopim vse ladje,
ki bodo prišle preblizu
najine obale.