V GOZDU ZA NAŠO HIŠO

Naslov sporočila: V GOZDU ZA NAŠO HIŠO Čet 10 Jun 2010 - 9:38

V gozdu za našo hišo so se oglašale še zadnje ptice tistega dne; verjetno
so se odpravljale spat, odhajale so v svojo »miževo deželo«. Klicale so druga
drugo in najbolj glasne so bile tiste osamljene. Slišati je bilo, kot da se
dogovarjajo med seboj, katera je kdo, kam bo legla, na kateri veji bo
počakala…dočakala jutro. To ta zadnje, dočakala jutro, v naravi ni pogoj, je
bolj odvisno od tega, kje je tvoje mesto in na kako visokem mestu si v prehranjevalni
verigi. Bolj ko se je temnilo, manj klicev…odzivov ptic je bilo in na kraju je
vse utihnilo. Gozd se je pogreznil v spanec, vendar ne v popolno brezmejno
tišino. Nočna ptica sova se je oglašala, kot bi spraševala..preverjala, če so
vsi njeni sostanovalci po svojih domovih, če so miške in voluharice
pripravljene, da se gredo igro slepe miši in tisto, kdo lovi, in če je vse tako
kot mora biti tam spodaj na tleh. Takrat še nisem imel vedenja, da je ravno
sova največji nočni lovec, da je ptica roparica. Še dobro, da nisem vedel takrat,
kakšna pernata zverina je. Lahko si samo predstavljate mojo pot v šolo Fram,
skozi gozd v večernem… nočnem času. V kraju, kjer sem bil doma, Morje pri Framu,
je bilo gozda v izobilju, na pretek. Kamor ti je segalo oko, povsod, kamor si
se ozrl, kamor si stopil, ti je noga pristala v gozdu, povsod sama
drevesa…grmovje. Gozda ni bilo samo tam, kjer je bila vas, in po dolžini
magistralne ceste Maribor-Ljubljana, pa levo in desno od nje nekaj metrov ga tudi
ni bilo. Verjemite, najlepše pomladi v gozdu so bile takrat, v tistem času, na
tistem kraju. Ptice so po jutrih tako vneto…zaneseno, svatovsko pele, da si, če
si hotel slišati sogovornika, moral govoriti glasno, da si se sploh lahko
pogovarjal. Si lahko predstavljate spanje pri odprtem oknu zraven gozda in da
te ptice s svojim petjem zjutraj zbudijo. Je še kaj lepšega, bolj prijetnega od
tega, vas sprašujem. Ja je, boste rekli, mamin glas in imate prav; lepoto
maminega glasu ne more odmeriti…odtehtati nihče na svetu. Tako v dobi odraščanja
kot tudi kasneje je njen glas tisti, ki nam sega do srca, nas dela srečne in nas
bogati, ko nam je hudo, nas bodri, nam daje moč in vero. Seveda tudi zime v
gozdu imajo svoje čare, prav takrat nastajajo zimske pravljice, kot radi
poimenujemo zimsko gozdno idilo. Pravzaprav, gozd je lep..zanimiv v vsakem
letnem času, v vsakem letnem obdobju je neizmerno bogat. Jaz sem gozd,
'gošo', v moji rani mladosti doživljal na svoj specifičen način; meni podobno,
bi rekli tisti, ki so me dobro poznali takrat v otroških letih. Posebej me je
gozd očaral takrat, ko je veter majal drevesa. Videl in slišal sem, kako se
veje dotikajo med seboj. Veje smrek, kostanja, bukve, hrasta, so se prepletale
med seboj, kot da bi se iskali z njihovimi rokami, se božali, iskali medsebojno
pomoč, da jih veter ne izruje, jih poškoduje..uniči. Po vsej globini gozda je
tulilo, kot da so volkovi v njem, čeprav jih ni bilo, vsaj videl nisem
nobenega. Hrumelo je in cvililo, kot bi ves gozd plesal hudičev ples in vsi
prebivalci v njem, ko je veter pritisnil z vso silo narave, z vso močjo neba.
Ves je ječal in veje dreves so se lomile in padale na tla, da je bilo
slišati njihovo topo padanje in rezko lomljenje. V takih primerih sem gozd
doživljal kot maso žive narave, ki se bori z nadnaravnimi silami od tam zgoraj,
in vedno sem bil otroško vesel, da je on zmagal, da ni podlegel, čeprav je bil
ves polomljen in skodran…razmršen. Še posebej se je videlo divjanje
vetra…neurja v smrekovih vrhovih, kot kakšni amputiranci so bili videti. Danes takšno divjanje narave imenujemo vetrolom. Odpadle veje po
tleh niso imele časa za umiranje..trohnenje, saj jim z bratom tega nisva
»dovolila«. Vsak dan sva jih iz gozda nosila domov, da je imela mama kaj za
podkuriti v štedilniku.

Mrak se je že do dobrega storil, ko sva z bratom Tonetom še sedela tik ob
gozdni gmajni za našo hišo in oponašala sovo. Tako z roko na ustih sva hukala,
kot naju je naučila mama, kadar smo se v mraku po gozdu vračali domov. Spomnim
se, kako se je neznansko zabavala, smejala se je, res da bolj po tiho, ko nama
je govorila: »Če oponašaš sovo, potem te ni strah samega v gozdu.« Mamina
trditev, da te je manj strah v takšnih primerih, ko si sam v temnem gozdu, ob
tem pa še slišiš skovikanje sove, je
bila bolj iz trte izvita, kar sem izkusil tistega večera.

»Šmentana« sova tega poznega večera ni in bila pripravljena za sodelovanje
z nama, ni nama hotela odgovarjati, čeprav sva se mučila in pihala…hukala v
stisnjeni pesti na vse pretege, da so naju že pošteno bolele ustnice. Verjetno
ni bila za nočni »žur« do zgodnjih jutranjih ur, zato sva se podala v hišo na
večerjo, pa tudi tema je že bila in noč ima svojo moč. Trditev o noči in moči
je imela zame takrat velik pomen, saj sem bil globoko, se razume otroško,
prepričan, da imajo demoni in vsi njihovi spremljevalci zlega, v nočnem času svoje
uradne ure…delovni čas in da je noč čas, v katerem se dogajajo same strašne
reči.

»Eden od vaju mora po vodo, če hočeta, da vam skuham žgance,« je rekla
mama. »Zakaj pa nista šla po njo, ko je bilo še svetlo?« je še dodala, saj je
videla, kako sva se z bratom spogledala. Sestrica Dora je bila še premajhna in
ni bila vključena v misijo nemogoče. Po pitno vodo smo morali v gozd, studenec,
saj je v tistem času imeti lasten studenec, vodovod pomenilo pravo razkošje. Mislim,
da mi ni treba posebej razlagati, kdo je šel takrat po vodo in koga je mama
»izbrala« za tako zahtevno nalogo, kot je prinesti vodo iz temnih…strašnih globin
»začaranega« gozda. Pa tudi brat Tone mi je takrat za sveto obljubil, da mi bo
naredil novo fračo in to kar naslednji dan, če se ne bom upiral in bom šel po
vodo.

V gozdu je bilo temno kot v rogu, kot v krušni peči pri stari mami, kadar
sva bila pri njej in kamor me je brat večkrat zaprl, seveda v nezakurjeno. Niti
prst pred nosom nisem videl od začetka poti, kasneje so se mi oči toliko
privadile na temo, da sem lahko videl stezo in glavne…večje korenine. Bolj ko
sem bil globoko v goščavi, bolj me je bilo strah. Vsepovsod sem slišal čudne
glasove, kot da me kdo spremlja po grmovju, in temne sence so silile vame, da
me pograbijo in odnesejo v višine, v svet strahu. Vsakih par korakov sem obstal
in prisluškoval dogajanju okoli sebe, čisto preventivno, zaradi varnosti. Da ne
bi kdo od vas pomislil, da me je bilo strah. Kakšen strah neki, mene pa strah?
Od same groze še pomisliti nisem upal nanj, bolje rečeno, od strahu sem
pozabil, da pa me je bilo strah. Dihal sem bolj poredko in v sencih mi je
razbijalo, vendar sem vedno hrabro stopil naprej. Kar bo, pa bo. Oči sem imel
tako na široko odprte, da so mi skoraj izstopile iz jamic, še dobro, da se
nisem videl v obraz. V hlačnem žepu sem imel pipec (ribico, namreč takšne
oblike je bil ročaj) in bil je rdeče barve. Kupil mi ga je oče, ko je bil na
sejmu v Mariboru. »Pa glej, da koga ne porežeš, pa nase pazi!« je še dodal, ko
mi ga je podaril. Tako močno sem ga stiskal s pestjo desne roke, da me je že
bolela, vendar sem se počutil kar bolj varnega, orožje je le orožje.

Blizu kraja, kjer je v kotanji ležal majhen a bister studenec, se je iz
bližnje veje oglasil čuk. »Skovik, skovik« je ponavljal in takrat se mi je
zdelo, da me bo konec. Tisti hip…trenutek sem se spomnil vseh pogrebov, kolikor
sem ji kdaj v življenju videl in vseh krst z mrliči. Spomnil sem se tudi na
kmeta, soseda Lačna, ki je umiral na svojem domu, saj takrat ni bilo tako kot
danes, ko se hodi umirat v bolnice. Cele dneve je ubožec vpil od bolečin in
govorilo se je, da ima raka na mehurju. Pa tudi mrtev sošolec Zlatko iz Frama
mi je prišel pred oči.

Spomnil sem se tudi starega ata, ki je nam otrokom ob večerih ob medli
svetlobe petrolejke pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne, njemu pa jih je
pripovedoval njegov oče. Zgodbe so bile srhljive in so govorile o
mrtvih…ranjenih konjih, ki so tekali po bojiščih, o ljudeh…vojakih, ki so
hodili okrog po fronti brez glav.

Z zadnjimi močmi sem se komaj utrgal iz objema groze, zajel vodo in pri tem
pazil, da me iz temnih vodnih globin ne zagrabi kakšna nevidna roka. Trave, ki
je visela nad vodo, sem se spretno izmikal, saj nikoli ne veš, kaj je za njo,
sem si dopovedoval. Kar naenkrat sem odskočil nazaj od studenca in malo je
manjkalo, da nisem s kanglico vred telebnil nazaj na hrbet v močvirje. Vzrok
bliskovitega reagiranja je bil trenutni odsev lune v vodi, ki je sijala preko
mojega ramena. Tako me je prestrašila, da nisem vedel, kaj je in od kod prihaja
ta nevarnost, saj sem videl samo žarečo
prikazen v vodi.

Odhitel sem proti domu in sprva sem tekel bolj počasi, potem pa vse hitreje
in hitreje. Četudi bi me takrat kdo preganjal, verjemite mi, da me ne bi dobil.
Kar nekoliko krat pa sem ustrelil kozla, padal sem in se pobiral, vendar sem
pri vsej tej akrobatiki spretno čuval vsebino kanglice; seveda, kolikor se je
pač dalo v tem začaranem krogu strahov in zmešnjav. Da bi se uzrl nazaj, če me
kdo zasleduje, niti pomislil nisem, ni bilo pravega časa za stvari, ki so se
odvijale v gozdu za mojim hrbtom. Lažje mi je bilo, kadar se je izza oblakov
pokazala luna, pa čeprav samo za trenutek. Moj prvi in edini cilj je bil, da
čim prej pridem do doma, da se rešim temnega gozda in da, kolikor še se
spomnim, zlepa ne grem več sam v gozd po vodo, pa jaz jedel žgance ali ne.

Vse je bilo takoj boljše tisti hip, ko me je mama objela, me potolažila, mi
povila obtolčena kolena in sploh, ko je zadišalo po žgancih.