„ICEBERG“

Naslov sporočila: „ICEBERG“ Čet 10 Jun 2010 - 9:11

Sključena v tistem temnem kotu sobe brez oken in vrat, brez časa, potrebe, brez ničesar.
Sama s svojimi mislimi, te so jo ogrnile kakor dnevna svetloba, to je bil pričetek konca, tistega konca za katerega se je naposled sama morala odločiti.
Dolgo, predolgo je ujčkala svojo bolečino, upala da se nekaj ali nekdo spremeni.
Neža: ji je rekel notranji glas, kdo da se spremeni, ti se moraš, tebe je življenje postavilo pred pomembno odločitvijo.
Samo ti si tega deležna, Bog ti je zadal to nalogo, ve da ji boš kos.
Res je bilo še kako se je zavedla tega, to je njeno življensko delo, to je vodilo v svet prenove, rekonstrukcija same sebe, svet boljšega, nadgradnja.
Potrebna je bila tega, na pričetku te poti je njena življenjska ladja skoraj doživela brodolom, velika ledena gmota, imenovana „ICEBERG“ ji je prekrižala plovbo.
Kako se sedaj spopadat s vsemi posledicami bližnjega srečanja s njo?
Oh.. ledena gora, kdo ima tolikšno moč, energijo da ji poruši temelje, jo odtali?
Ne to ni bila Nežina domena to ni bilo za njo. Odločila, se umaknem, predam nadaljujem pričeto in že dolgo prehojeno pot. Toda vse te sklepe katere je sprejemala, so bili le pesek v oči, dobro se je zavedala: moja prehojena pot mi ne odgovarja več, postala je pretesna, ne pelje me do želenega,
ni mi do tega da bi nadaljevala po sedanjem redu, navodilih.
Življenje in splet okoliščin je hotelo da je morala razmišljati v dano smer, bila je jezna, besna na trenutke, notranji nemir se je občasno nastanil v njej, lomil.
Ni se izšlo tako kakor je želela, ladja je utrpela škodo srečanja, jambor je polomilo, jadro ni služilo namenu, motorji so ob trku ugasnili.
Strojnik je izgubil spomin ni vedel več poti do strojnice, enostavno želel je zapustiti plovilo. Kapetan ji je bil predan, ljubezniv, vendar njeni ladji ni bilo v pomoč, potrebovala je drugačno posvetitev, rabila je njega- strojnika srca, motor ladje.
Naporno je pričeti tako težavno nalogo, ne zmore vsakdo, ali ona je, ona ve...
Še je bilo v njej jeze, žalosti, razočaranja, ni vedela zakaj toliko čustev premore njeno malo srce, zakaj ne odloži vse in odide?
Da tudi o temu je razmišljala, o odhodu, to so bili pričetki spremembe, ko si je želela samo oditi, nekam, ni važno kam, samo da grem si je rekla, upala da jo Bog pokliče tja gor v nebesa, da pozabi na vse in vso bolečino pretopi v veselje, srečo in ljubezen.
Samo tako bo lahko izpeljala svoj načrt, plan in prišla do cilja.
Toda danes je močnejša, nebi več o temu razmišljala tudi če jo občasno še potegne, ne tega ne sme.
Pričela se je zavedati sebe svoje veljave, pred ogledalom je videla razliko, spremembo.
Lepo in postavno Nežo, kljub ne več rani mladosti, še je bila sad poželenja, še so moški pogledi počivali na njej, tega se je zavedala ali v to se ni spuščala, to ji ni prinašalo notranjega zadovoljstva.
Najprej je morala pozdraviti sebe, o drugemu ni premišljevala. Oni naj ostanejo zunaj mojega sveta, sklenila da napravi ščit, ni bila potrebna zaščite ali ponovnega vdora čustev v njen notranji mir bi pomenilo zlom, tega si ni želela.
Rabila je čas, tisti čas kateri pozdravi vse rane, pravijo da čas je edina žavba za vse bolezni...
Ve, ga je, ga bo ljubila ali preboleti mora to, naloga bo dolgotrajna, že čuti spremembe, obrača se na bolje premiki s mrtve točke so vidni.
Nekoč si je priznala: Najsrečnejši človek na svetu postanem, kadar te bom pozabila!
Zavedala se je dejstva, pozabiti se ne da, ali ravnodušna do njega mora postati, ne sme jo zaboleti že misel na njega, ne tega si ni želela več, te bolečine.
Veliko več sem vredna si je ponavljala, kakor bolečina. V sebi je videla mlado nebogljeno deklico, katera si želi veliko ljubezni, topline, igrivosti, nežnosti vendar življenje ji je dalo vedeti: Neža, to so iluzije, tega ni na zemlji.
Vsi živimo svoje življenje, svoje sanje nekatere se uresničijo druge ne!
Šele na pričetku poti si, korajžno naprej nikoli ne veš kaj ti bo čas poklonil, kaj lepšega!
Pričela je, z današnjim dnem zre v svet z nasmehom...to je Neža.